TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama pravdnih strank se ugodi in se prvostopenjska sodba v celoti spremeni tako, da se glasi:

(1) v izpodbijani II. točki izreka, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 45.854,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka, da se zavrne zahtevek za plačilo:

(a) 854,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 do plačila,

(b) zakonskih zamudnih obresti od 4.442,23 EUR od 15. 2. 2015 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 5.296,50 EUR v obdobju februar ‒ december 2015 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju marec 2015 ‒ januar 2016 vselej do 5. 1. 2017,

(c) 16.848,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila in

(d) 6.355,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila;

(3) v izpodbijani IV. točki izreka, da tožeči stranki v breme tožene stranke pripada 66 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov, toženi stranki pa v breme tožeče stranke 34 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 764,85 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.