TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec M. L. je dolžan plačati 800,00 EUR, obsojenec T. Ž. pa 500,00 EUR sodne takse.

Vložnika zmotno navajata, da je policistka ravnala nezakonito, ker obsojencev ob pristopu k njima ni seznanila z dejstvom, da sta osumljenca, in s pravicami, ki jih imata v tem svojstvu. Policistka je namreč nameravala opraviti pregled obsojenega Ž. in njegovih stvari na podlagi prvega in drugega odstavka 38.a člena ZPol. Za opravo tega uradnega dejanja seznanitev osumljenca z njegovim statusom in pravicami ni predpisana. Vložnika zgrešeno zatrjujeta, da je policistka ravnala nezakonito, ker je s tem, ko je prijela vrečko, ki jo je držal obsojenec, zoper njega uporabila silo oziroma prisilno sredstvo. Iz drugega odstavka 50. člena ZPol namreč izhaja, da gre za uporabo prisilnega sredstva »fizična sila« le v položaju, ko policist fizično silo uporabi za neposredno delovanje na osebo. Prijem vrečke pa ne pomeni neposrednega delovanja na osebo. Iz enakega razloga je v strokovni literaturi zavzeto stališče (temelječe na drugemu odstavku 50. člena ZPol vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 73. člena sedaj veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije), da sam dotik osebe še ne pomeni uporabe telesne sile policista. Vložnika grajata stališči nižjih sodišč, da policistka, ki obsojenega Ž. ni pozvala k izročitvi predmetov, kot je predpisano z 38.a členom ZPol, ni ravnala nezakonito. Pri tem spregledata, da predpisanega poziva ni mogla izvršiti zaradi udarca v glavo, ki ji ga je obsojenec odmeril neposredno po tem, ko se je identificirala in prijela za vrečko. Navedbe vložnikov, da je bil poziv nujen, ker ni bilo nevarnosti uničenja dokazov (predmet nameravanega zasega je bila vrečka z aluminijasti zavitki, ki se z morebitnim padcem na tla ne bi poškodovali) so zato neutemeljene. Med nezakonita ravnanja policistke uvrščata tudi dejstvo, da je pregled obsojenca in njegovih stvari nameravala opraviti policistka, namesto da bi ga opravila oseba obsojenčevega spola. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega senata, da policistka ni ravnala nezakonito, saj je ocenila, da bi obsojenec vrečko, ki jo je držal, lahko odvrgel (kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v sklopu dogajanja, ki je sledilo, tudi storil). Ali bi dokaze z odvrženjem vrečke uničil ali ne, ni bistveno. Policistka je torej ravnala skladno s tretjim odstavkom 38.a člena ZPol, s katerim je predpisano, da mora pregled osebe opraviti oseba istega spola, razen če s pregledom ni mogoče odlašati.

Vložnika na tej podlagi deloma zatrjujeta, deloma nakazujeta, da sta bila obsojenca izzvana z nezakonitimi ravnanji policistke, zaradi česar bi moral biti uporabljen peti odstavek 299. člena KZ-1, s katerim je predpisano, da se storilec, ki je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, kazen pa se mu sme odpustiti. Stališče je neutemeljeno, saj ravnanja policistke niso bila nezakonita. Vrh tega v dejstveni podlagi sodb nižjih sodišč ni ničesar, kar bi utemeljevalo vzročno zvezo med izostankom poziva na izročitev vrečke in ostalimi predhodno povzetimi ravnanji policistke, in obsojenčevim udarcem po njeni glavi. Med nezakonitim ravnanjem uradne osebe in dejanjem storilca mora biti namreč podana vzročna zveza v smislu, da to ravnanje povzroči reakcijo storilca, torej psihično spremembo, ki jo je mogoče opredeliti kot izzvanost storilca.