TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe 2. člena Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 89/99 in 107/99 - popr.), 62. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) ter prvega odstavka 85. člena in prvega odstavka 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/2000 - popr., 119/02, 22/03 ur. p. b., 41/04 in 96/04 - ur. p. b.) niso v neskladju z Ustavo. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VI Ips 5/2006 z dne 20. 12. 2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 101/2003 z dne 26. 1. 2006 se zavrne.

Dokler z olastninjenjem na stvareh, ki so predmet denacionalizacije, lastninske pravice ne pridobi fizična ali civilnopravna oseba, preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico samo po sebi ni določeno kot ovira za vračanje v naravi. Okoliščina, da so stvari iz družbene lastnine prešle v državno last, torej sama po sebi ne pomeni posega v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev. Zakonodajalec je v tretjem odstavku 18. člena Zakona o denacionalizaciji določil vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, vendar ne tistih, za katere bi lahko veljale ovire iz 19. člena Zakona o denacionalizaciji. Ob upoštevanju, da se je 51. člen Zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine nanašal na vse nepremičnine, ki so bile zavarovane po tem zakonu, ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji nobene nepremičnine, zavarovane kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Takega namena sicer zakonodajalcu ni mogoče pripisati, vendar je vračanje teh nepremičnin dejansko omogočil šele, ko je določil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo. Tako je vračanje stanovanjskih objektov omogočil že leta 1992, vračanje drugih zavarovanih nepremičnin pa šele z uveljavitvijo Zakona o varstvu kulturne dediščine in Zakona o ohranjanju narave. Člen 62 Zakona o varstvu kulturne dediščine ni mogel poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev, saj je z določitvijo prepovedi odtujitve kulturnega spomenika državnega pomena omogočil vračanje v naravi vseh drugih kulturnih spomenikov, razen seveda tistih, za katere obstajajo ovire po drugih določbah ZDen. Enako velja za prvi odstavek 85. člena Zakona o ohranjanju narave. Iz ustavnosodne presoje izpodbijanih predpisov izhaja, da se pritožniku z odločitvijo na podlagi izpodbijanih zakonov pravni položaj ni poslabšal v primerjavi s položajem, ki ga je imel ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji oziroma ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Blejski otok je bil zavarovan že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji in to po Zakonu o varstvu naravne in kulturne dediščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti s trditvijo, da bi upravni organ lahko odločil drugače, če bi odločal pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini, Zakona o varstvu kulturne dediščine in Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da ne gre za poseg v pričakovane pravice denacionalizacijskega upravičenca in s tem za pravni položaj, ki bi bil varovan po 1. členu Prvega protokola k EKČP. Zato z izpodbijano odločitvijo tudi pravica do zasebne lastnine in pravica do enakosti pred zakonom nista bili kršeni. Pritožnik s sklicevanjem na en primer očitka o odstopu od ustaljene sodne prakse ne more izkazati. Prav tako pritožnik ni izkazal, da bi bilo nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami pravno stališče, po katerem organ ni upravičen odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v obliki odškodnine, če je bila izrecno zahtevana vrnitev v naravi.