TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če sodišče ob preizkusu pravočasno vložene zasebne tožbe ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na oškodovančev predlog, zasebne tožbe ne zavrže zato, ker ni zahteve upravičenega tožilca, temveč pošlje vlogo kot ovadbo državnemu tožilcu.

1. januarja 1995 je začel veljati Kazenski zakonik (KZ), ki je po osemnajstletni prekinitvi ponovno uvedel kazniva dejanja, ki se
preganjajo na oškodovančev predlog.

Po uveljavitvi KZ je pooblaščenec zasebnega tožilca pri sodišču prve stopnje vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Poleg (sicer pomanjkljivega) opisa za to dejanje je iz opisa izhajalo, da naj bi obdolženec zasebnemu tožilcu hkrati tudi grozil, da ga bo ubil. Iz takšnega opisa dejanja bi tedaj izhajal zaključek, da naj bi
obdolženec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Na pravno opredelitev ravnanja, opisanega v obtožnem aktu, sodišče ni vezano.

Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ se preganjata na oškodovančev predlog, ne pa na zasebno tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za kaznivi dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti in da bi moral biti predlog za kazenski pregon podan okrožnemu državnemu tožilcu. Na tej podlagi je štelo, da ni upravičenega tožilca in je zasebno tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je sklep o zavrženju zasebne tožbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Svoje stališče je takole obrazložilo: 'Res je, da je v prvem odstavku 437. člena ZKP predpisano, da sodnik zavrže zasebno tožbo tudi takrat, ko spozna, da je podan razlog po drugem odstavku 277. člena, torej, ko ni zahteve upravičenega tožilca. Drži tudi, da se pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ začne na predlog. V opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi niso navedene telesne poškodbe, ki naj bi jih zasebnima tožilcema prizadejal obdolženec, je pa zatrjevano, da jima je resno grozil, da ju bo ubil, kar bi kazalo na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za katero pa se, kot veleva drugi odstavek iste določbe, pregon začne na predlog. Sodišče pa po drugem odstavku 354. člena ZKP ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. V vsakem primeru gre v zasebni tožbi za očitek uradno pregonljivega dejanja, za katero pa mora biti podan oškodovančev predlog za pregon. Pritožnik pravilno opozarja na tretji odstavek 53. člena ZKP, ki pravi, da se pravočasno vložena zasebna tožba šteje za pravočasen predlog oškodovanca, če se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog. Najmanj, kar je mogoče reči je, da podana zasebna tožba ima elemente kazenske ovadbe, vsebuje pa tudi predlog za pregon storilca. V tretjem odstavku 147. člena ZKP pa je predpisano, da sodišče ovadbo, ki je podana pri njem, sprejme in jo takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu. Zato sodišče pravočasno vložene zasebne tožbe ne bi smelo zavreči, pač pa bi jo moralo posredovati okrožnemu državnemu tožilcu v nadaljnji postopek.'

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz določbe tretjega odstavka 53. člena ZKP, ki pravi, da se pravočasna zasebna tožba šteje kot pravočasni predlog oškodovanca za pregon, če se med postopkom ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Določba tretjega odstavka 53. člena ZKP je upravičena že zato, ker ni mogoče zahtevati od neuke stranke, da bo zanesljivo ločila med kaznivim dejanjem, ki se preganja na predlog in kaznivim dejanjem, ki se preganja na zasebno tožbo. Poleg tega se pogosto šele med glavno obravnavo pokaže, za katero kaznivo dejanje pravzaprav gre. Določba tretjega odstavka 53. člena ZKP 'med postopkom' ne sme motiti. Sodišče mora na to, ali bo moralo zasebno tožbo odstopiti
državnemu tožilcu, paziti tembolj že v času, preden razpiše glavno obravnavo in ne čakati na to, da bo tako odločilo šele med glavno obravnavo, če je že ob preizkusu obtožnega akta očitno, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Brž, ko sodišče ugotovi, da gre, kljub vloženi zasebni tožbi, za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, mora po tretjem odstavku 147. člena ZKP zadevo poslati pristojnemu državnemu tožilcu. Ta določba namreč pravi, da mora sodišče, kateremu je poslana ovadba, le to takoj poslati državnemu tožilcu. In ker je treba šteti, da je oškodovanec z vložitvijo ovadbe podal tudi predlog za pregon, je mogoče ob logični povezavi teh določb napraviti sklep o rešitvi procesne situacije, nastale zaradi napačno vložene zasebne tožbe.

Ker gre pri oškodovančevem predlogu za institut, ki je ponovno uveden po skoraj dve desetletji dolgi prekinitvi, je razumljivo, da se v sodni praksi ponovno pojavljajo problemi, ki jih je pred desetletji praksa, sledeč tudi stališčem iz komentarjev, že enotno reševala, ni pa še bilo o tem vprašanju sprejeto pravno mnenje. Zato je bilo potrebno, da k poenotenju sodne prakse prispeva tudi sprejem tega pravnega mnenja.