TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Pravilne so ugotovitve pritožnika, da je že zakonodajalec rok za plačilo denarne kazni določil med 15 dnevi in 3 meseci, vendar je določitev roka za plačilo, ki je daljši od 15 dni, le izjema in ne pravilo, pri čemer mora obsojeni ali drug prejemnik koristi za to odločitev, sodišču ponuditi tudi določene dokaze. Pri institutu odvzema premoženjske koristi gre namreč za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, ker se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja, s katerim si je obsojeni pridobil premoženjsko korist, ki je protipravna. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je bila premoženjska korist, ki obdolženemu ni pripadala, nakazana na njegov osebni račun in osebni račun njegove tašče. Povedano drugače, s premoženjsko koristjo je bil obsojeni, ko je bil denar nakazan, neopravičeno obogaten za 10.317,83 EUR.