TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Tožena stranka je dolžna priči A. A. plačati potne stroške za pričanje na naroku dne 2. 12. 2022 v višini 19,20 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa na njen osebni račun.

II. Tožena stranka je dolžna Zdravstvenemu domu B., ..., plačati nadomestilo plače za A. A. v višini 235,73 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa na TRR št. ..., sklic ..., odprt pri UJP ...

III. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika.

Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru - ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne more na splošno veljati stališče o čisti denarni terjatvi. V primeru izostanka jasne (zakonske ali pogodbene) podlage namreč ni možno govoriti o čisti denarni terjatvi.