TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca Š.M. se zavrne kot neutemeljena.

Takšne presoje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na stališče mag. Štefana Horvata (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 363), da zavrženje ovadbe ne učinkuje kot res iudicata, zato ni procesna ovira, da državni tožilec ne bi mogel kasneje, če oškodovanec ni prevzel pregona, v isti zadevi začeti kazenskega pregona. Enako stališče pritožba izpostavlja s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016, vendar pri tem nima prav, saj si napak razlaga, da takšno stališče velja tudi za oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 63. člena ZKP potrebno ločiti pravice, ki jih ima državni tožilec kot stranka v postopku, in pravice, ki jih ima državni tožilec kot državni organ.

Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih ima v kazenskem postopku med upravičenimi tožilci samo državni tožilec kot državni organ, je najti ravno to, da zanj ne velja zakonska domneva o odstopu od kazenskega pregona.

Tako pritožba prezre, da je oškodovanec kot tožilec, za razliko od državnega tožilca, omejen z določbo prvega odstavka 62. člena ZKP, v skladu s katero se šteje, da je oškodovanec odstopil od pregona, če v zakonskem roku, kot je določen v drugem odstavku 60. člena ZKP, ne začne pregona. Glede na navedeno, državnega tožilca in oškodovanca kot tožilca v opisani situaciji ne gre enačiti, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 431. člena ZKP, saj bi opravo posameznih preiskovalnih dejanj po citirani določbi lahko oškodovanec kot tožilec predlagal le v primeru, če bi bila njegova vloga pravočasna, zato pritožbeno polemiziranje o tem, kaj sledi v primeru, če se sodnik ne strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, ni pomembno.