TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Sodišče druge stopnje je z izdajo izpodbijanega sklepa prekršilo 1. točko petega odstavka 407. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

V konkretnem primeru je bil stečajni dolžnik obsojen za kaznivo dejanje iz nabora kaznivih dejanj, kot je opredeljen v 1. točki drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta obsodba do odločanja sodišča prve stopnje ni bila izbrisana iz kazenske evidence zaradi kasnejše storitve novega kaznivega dejanja izven tega nabora. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ni dosledno, da bi bilo ponavljanje katerih koli kaznivih dejanj odločilno tudi po stečajnem pravu. Ob takšnem stališču podlaga za odločitev sodišča druge stopnje ni bilo stanje vpisa v kazenski evidenci za stečajnega dolžnika, saj je zavestno prezrlo eno od zakonsko urejenih predpostavk, ki je vplivalo na stanje vpisa.

Takšna (namenska) razlaga izrecno prebija jezikovni pomen zakonskega besedila. Z razlago, ki relativizira jasno opredeljen kriterij (vpis obsodbe v kazenski evidenci) in s tem drugače zamejuje oviro za odpust obveznosti, je sodišče druge stopnje prestopilo meje dopustne razlage zakona. Takšno drugačno omejitev ovire za odpust obveznosti bi lahko v okviru zakonodajne diskrecije uredil le zakonodajalec. V okviru ustavne ureditve ravnovesij med nosilci posameznih vej oblasti to ne spada v pristojnost sodišča kot nosilca sodne veje oblasti