TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani I. točki izreka razveljavi,

- v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 272.742,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, v preostalem delu (glede 2.250.186,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.575.984,00 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in od zneska 674.202,78 EUR od 16. 10. 2015 do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne;

- v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 56.734,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Pritožba zoper izpodbijano II. točko izreka se zavrže.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka je v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 8.687,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljilo na dejstvu, ki ga tožeča stranka ni navajala. S tem, ko je sodišče prve stopnje obstoj predpostavke protipravnosti ravnanja oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s tem, ko očitek uporabe neustavnega predpisa ni bil predmet postopka na prvi stopnji, toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem - kršena je bila njena pravica do izjave in kontradiktornega postopka.

Tožena stranka je kršila 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj ni na ustrezen način preverila skladnosti projekta s prostorskimi akti, tako da bi pri ugotavljanju faktorja pozidanosti upoštevala 207. člen ZGO-1 in uporabila standard SIST ISO 9836. Le z uporabo zakonsko določenega standarda bi lahko ustrezno preverila, ali je projekt glede faktorja pozidanosti skladen s prostorskim aktom.

Od strank res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje. V konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Tožeča stranka ni navedla zadostnih dejstev glede okoliščin, ki so bile povsem v njeni sferi. Trditve, ki jih je podala, pa so bile tako skromne, da se z njimi vtoževane škode v tej postavki ne da preizkusiti.

Ne glede na odpravo gradbenega dovoljenja ni prišlo do odstranitve gradnje. Tožeča stranka je zaradi spremembe prostorskih aktov dosegla legalizacijo objektov in stanovanja prodala. Zaradi tega po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more več uveljavljati škode zaradi izgubljenega dobička od hipotetične prodaje objektov v letu 2006. Hipotetični dobiček od prodaje v letu 2006 ne predstavlja pravno priznane škode, ker je prišlo do resnične prodaje v letu 2015.