TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.100,00 EUR sodne takse.

Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju, po načelu proste presoje dokazov, dokaze ponovno izvedlo in jih presodilo. Obramba je imela možnost v ponovljenem postopku na glavni obravnavi pričam in izvedencu finančne stroke postavljati vprašanja in tudi podati pojasnila oziroma pripombe k njihovim izpovedim, prav tako pa predlagati dokaze, kar je, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi storila. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da je v obravnavanem postopku treba ločiti fazo pridobivanja oziroma zbiranja dokazov in fazo njihove presoje oziroma subsumpcije pod zgornjo premiso sodniškega silogizma. Četudi so bili nekateri izmed dokazov v fazi predkazenskega postopka oziroma glavne obravnave zbrani s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ne izpolnjuje standarda videza nepristranskega sodišča, to še ne pomeni, da so takšni dokazi sami po sebi zaradi tega nezakoniti. Kot že rečeno so bili vsi dokazi, ki jih je zbralo Okrožno sodišče v Mariboru, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ponovno izvedeni oziroma pretreseni na glavni obravnavi, Okrožno sodišče v Mariboru pa jih je presodilo na podlagi njihove neposredne izvedbe.

Stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da so dokazi, pridobljeni s strani sodišča, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da ni izpolnjevalo videza nepristranskega sodišča, sami po sebi, a priori nezakoniti dokazi, je mogoče presoditi tudi v luči analogije s procesno situacijo prenosa krajevne pristojnosti na podlagi določbe 35. člena ZKP. Stališče obsojenčeve obrambe bi namreč pomenilo, da v primeru, ko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, iz razloga, ker pred sodiščem, pred katerim teče postopek, ni zagotovljen videz nepristranskosti sojenja, to samo po sebi pomeni, da bi sodišče, na katerega se prenese sojenje, moralo kot nedovoljene izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni pred sodiščem, s katerega se je postopek prenesel na drugo stvarno pristojno sodišče. Takšno stališče pa ne upošteva razlikovanja med fazo zbiranja in vrednotenja dokazov in nima podlage v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP.