TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Gre za spor zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Tožeča stranka izpodbija dve darilni pogodbi. Gre za neodplačno razpolaganje tretjega, ki je dolžnikov zakonec oziroma je z njim v sorodstvu v ravni vrsti. Zato se domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano. Pri neodplačnih razpolaganjih že samo stanje brezplačnosti zadošča za izpodbojnost.

tekst :

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta darilni pogodbi z dne 9.10.2003 z vknjižnim dovoljenjem z dne 13.10.2003, sklenjeni med P. B. in J. R. glede nepremičnine, ki se nanaša na stanovanje št. 64 na naslovu ...., s katero je bila lastninska pravica prenesena na R. J., in pogodba, sklenjena med zakoncema z dne 9.10.2003 glede ½ nepremičnine, ki se nanaša na stanovanje št. 64 na naslovu ..., s katero je bila lastninska pravica P. M. do ½ prenesena na P. B., brez pravnega učinka napram tožeči stranki glede njene terjatve v višini 129.793,83 EUR. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva od tožene, da je dolžna trpeti izvršbo na njeni nepremičnini za izterjavo terjatve tožeče stranke v višini 129.793,83 EUR. Toženi je prav tako naložilo, da je dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče neutemeljeno očita toženi, da ni izkazala svoje trditve, da je prispevala ¾ kupnine za predmetno stanovanje. Njeno trditev sta potrdila priči M. in B. P., do njunih izpovedi pa se sodišče ni opredelilo. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je v predmetni zadevi izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 255. člena OZ, ko je ocenilo, da M. P. in B. P. nimata dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke. Sodišče je sicer vpogledalo v zemljiškoknjižni izpisek, vendar je zmotno navedlo, da je hipoteka tožeče stranke vknjižena šele na 6. mestu. Stanje o vpisu v zemljiški knjigi namreč izkazuje, da je pred tožečo stranko vknjižena le A. d.d., ki je odkupila vse pred tožečo stranko vpisane terjatve, ki po svoji vrednosti predstavljajo 1.043.231,51 EUR, vrednost nepremičnine pa je na dan 16.11.2008 v znesku 2.403.344,00 EUR. Dolžnika v izvršilnem postopku sta družabnika družbe I. d.o.o., kar pomeni, da dolžnika razpolagata s premoženjem iz katerega bi se tožeča stranka lahko izplačala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V danem primeru gre za spor zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Tožeča stranka izpodbija dve darilni pogodbi, in sicer darilno pogodbo, sklenjeno med zakoncema z dne 9.10.2003 glede ½ nepremičnine stanovanja št. 64 na naslovu ......, s katero je bila lastninska polovica do ½ P. M. prenesena na P. B., ter darilno pogodbo z dne 9.10.2003 z vknjižbenim dovoljenjem z dne 13.10.2003, sklenjeno med B. P. in J. R. glede iste nepremičnine, s katero je bila lastninska pravica na predmetnem stanovanju v celoti prenesena na J. R.. Gre za neodplačno razpolaganje tretjega, ki je dolžnikov zakonec oziroma je z njim v sorodstvu v ravni vrsti. Zato se domneva, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano (2. in 3. odstavek 256. člena OZ). Pri neodplačnih razpolaganjih (za kar je v danem primeru šlo) že samo stanje brezplačnosti zadošča za izpodbojnost. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno štelo, da je izpolnjen pogoj 2. odstavka 255. člena OZ, ko je ocenilo, da M. P. in B. P. nimata dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke. Pri tem se sklicujejo tudi na nedovoljeno novoto, to je cenitveno poročilo z dne 16.11.2008, ki ga je pritožnica priložila pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o tem, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotavljanje zatrjevanega prispevka tožene stranke h kupnini za predmetno stanovanje. Sodišče prve stopnje je namreč take trditve tožene stranke štelo za izpodbite že s samim zapisom 1. točke darilne pogodbe, iz katere izhaja, da je darovalka B. P. podarila in izročila svoji hčerki R. J. v last in posest svoje stanovanje št. 64 na ..... in da bi morala toženka svojo zatrjevano lastninsko pravico uveljavljati v ustreznem postopku, česar pa ni storila. Zato je sodišče štelo njene trditve o prispevku ¾ kupnine za stanovanje kot neupoštevne. Pritožbene trditve o tem, da se sodišče ni opredelilo do zaslišanih prič M. P. in B. P., ki sta potrdila, da je toženka prispevala ¾ kupnine za predmetno stanovanje pa so s tem neutemeljene. Po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1. odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).