TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 64/2014 z dne 28. 10. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Poleg vsebine načela pravnomočnosti iz 158. člena Ustave se v človekovi pravici do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zrcali tudi vsebina načela pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. To načelo zahteva trajnost, stabilnost in predvidljivost odločanja državnih organov. Če o pravicah in obveznostih stranke iz dejanskega in pravnega razmerja, ki je zaključena življenjska celota, odloča več sodišč, sme stranka pričakovati, da bodo sodišča nastopala kot enotna sodna oblast. Sodišča, ki odločajo o sporih iz takih pravnih razmerij, glede katerih je podana deljena pristojnost, morajo opraviti skrbno celostno analizo že sprejetih odločitev drugih sodišč in jih upoštevati pri izvajanju svojih pristojnosti, da se ne ogroža pravna varnost, ki jo izgrajujejo že sprejeta pravnomočna odločitev in nanjo navezana upravičena pričakovanja strank sodnega spora. Upravno in Vrhovno sodišče sta se, vsako v svojem postopku, različno opredelili do istega pravnega vprašanja, to je do vprašanja razlogov za prenehanje koncesije za lekarniško dejavnost. Vrhovno sodišče je odločilo, da lahko lekarniška koncesija preneha tudi po diskrecijski odločitvi koncedenta, čeprav se je do tega materialnopravnega vprašanja že pred tem s pravnomočno sodbo opredelilo Upravno sodišče, ki je sprejelo stališče, da lahko lekarniška koncesija preneha le zaradi krivdnih kršitev dolžnosti koncesionarja ali po njegovi svobodni volji. Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo zapovedi pravne varnosti, ki naj jo zagotovi pravnomočnost odločitev, ki so jih že sprejela pristojna sodišča. Kljub temu, da je že pravnomočna sodba Upravnega sodišča, ki odgovarja na vprašanje zakonitih razlogov za odvzem koncesije in ki je neločljivo vpeta v zaključeno življenjsko celoto, ki je bila predmet presoje pred dvema pristojnima sodiščema, jo je Vrhovno sodišče pri odločanju zaobšlo, s tem znova vneslo v pravno razmerje negotovost in porušilo pravno varnost, ki naj jo strankam zagotovi že pravnomočna odločitev sodišča. S tem je Vrhovno sodišče kršilo pravico pritožnice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.