TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Začasna odredba je bila predlagana za zavarovanje dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnico na njen predlog in na podlagi potreb policijske uprave (za stalno) premesti v drugo policijsko upravo na nezasedeno delovno mesto v naziv „policist I“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka svoje terjatve tožnica ni verjetno izkazala. Veljavna zakonodaja sodišču ne daje pristojnosti, da bi toženi stranki nalagalo, da tožnico na njen predlog (oziroma na njeno željo) razporedi na drugo delovno mesto v drugo policijsko upravo. Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, vendar je odločitev o tem, ali bo delodajalec taki želji ugodil, na strani delodajalca. Ta odločitev je odvisna tudi oziroma predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). Delodajalec torej javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena, saj se takšna terjatev ne more šteti za verjetno izkazano (272. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.