TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se spremenjena glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pogodbeno kazen v znesku 10.996,32 EUR (deset tisoč devetsto šestindevedeset 32/100 evrov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek do zneska 24.427,30 EUR (štiriindvajset tisoč štiristo sedemindvajset 30/00 evrov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 900,07 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške krije sama.

Stališče vrhovnega sodišča, da je inštitut pogodbene kazni zakonit tudi v delovnih razmerjih za utrjevanje pogodbenih obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo, je od sodbe VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 enotno.

Ob ugotovitvi sodišča, ki je tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da se je toženec v času trajanja konkurenčne klavzule zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici na delovnem mestu, na katerem je tržil podobna zavarovanja na istem teritorialnem območju kot prej pri tožeči stranki, je utemeljen zaključek, da je kršil določbe konkurenčne klavzule in je zato nastopil pogoj za plačilo dogovorjene pogodbene kazni. Za plačilo pogodbene kazni pa ni pomembno, kakšna je nastala škoda oziroma ali je ta sploh nastala.

Utemeljen je zahtevek tožene stranke za zmanjšanje pogodbene kazni na enako višino, kot bi jo bila dolžna v bruto znesku plačati tožeča stranka v primeru toženčevega spoštovanja konkurenčne klavzule. Tudi pri določanju pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi je potrebno upoštevati ekvivalentnost dajatev. Za utrjevanje obveznosti v delovnem pravu s pogodbeno kaznijo, ki ima odvračalni namen in ima svoj temelj v OZ za utrjevanje civilnih obveznosti, je nujno upoštevati ekvivalentnost obveznosti in dajatev in ni mogoče pogodbene kazni določati v poljubnih zneskih. Upoštevati je potrebno, da gre za utrjevanje obveznosti dogovorjene ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ko dejansko ne gre za dve prirejeni stranki, tako kot v klasičnih pogodbenih razmerjih, temveč da je imanentno delovnemu razmerju, da gre za odnos podrejenosti delavca. Zato je v primeru kot je obravnavani, lahko primerna največ enaka višina pogodbene kazni, kot je obveza plačila delodajalca v primeru delavčevega spoštovanja konkurenčne klavzule.