TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zoper sklep senata po 6. odst. 23. člena ZKP, s katerim je bilo
odločeno o pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi,
pritožba ni dovoljena. Senat po 6. odst. 23. člena ZKP je z navedbo
pravnega pouka v svojem sklepu, da je zoper njega pritožba dovoljena,
kršil določbo 3. odst. 119. člena ZKP, senat sodišča druge stopnje pa
je z odločanjem o tej pritožbi kršil določbo 2. odst. 394. člena v
zvezi s 6. odst. 159. člena ZKP.

Obdolženec je zoper sklep preiskovalnega sodnika temeljnega sodišča,
s katerim je bila proti njemu na zahtevo temeljnega javnega tožilca
uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma poskusa kaznivega dejanja
umora po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ,
vložil pritožbo. Zunajobravnavni senat temeljnega sodišča je pritožbi
ugodil in spremenil sklep preiskovalnega sodnika tako, da se zahteva
za preiskavo zavrne, pri čemer je v svojem sklepu poleg izreka in
obrazložitve še navedel pravni pouk, da je zoper njega dovoljena
pritožba v roku treh dni od prejema pisnega odpravka sklepa, katera
se vloži pisno v dveh izvodih ali poda ustno na zapisnik, o njej pa
bo odločalo višje sodišče. S sklepom višjega sodišča je bilo ugodeno
pritožbi temeljnega javnega tožilca in je bil sklep senata sodišča
prve stopnje spremenjen tako, da se je izreklo, da se zoper
obdolženca opravi preiskava. Temeljni javni tožilec je po izdaji tega
sklepa umaknil zahtevo za preiskavo. V sodbi Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije, s katero je bilo ugodeno zahtevi javnega tožilca
Republike Slovenije za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sodni
postopek, ki je tekel pred izdajo pravnomočnega sklepa o ustavitvi
preiskave, je v obrazložitvi navedeno:
"Zahteva pravilno opozarja, da zoper sklep, ki ga senat po 6.
odstavku 23. člena ZKP izda pred ali med preiskavo, po 2. odstavku
394. člena ZKP pritožba ni dovoljena, razen, če je v tem zakonu
drugače določeno. V danem primeru pritožba zoper sklep senata, s
katerim je bilo ugodeno pritožbi obdolženčevega zagovornika in
izrečeno, da se zahteva za preiskavo zavrne, ni mogla biti dovoljena,
saj za sklepe, ki jih izda senat po 6. odstavku 159. člena ZKP, ni
posebej predpisano, da je pritožba zoper njih dovoljena. Zakonsko
določbo, ki predpisuje, da pritožba ni dovoljena, je treba razumeti
tako, da pritožbeno sodišče krši tako določbo, če se spusti v
odločanje o pritožbi, ki ni dovoljena. Se pravi, da je v danem
primeru višje sodišče z odločanjem o pritožbi, ki bi morala biti kot
nedovoljena zavržena, kršilo določbo 2. odstavka 394. člena ZKP v
zvezi s 6. odstavkom 159. člena ZKP. Vložena zahteva pa ima prav, ko
navaja, da je tudi že poprej senat temeljnega sodišča kršil sodni
postopek, ko je v svojem sklepu navedel pravni pouk, da je zoper
sklep dovoljena pritožba. Navedba takega pravnega pouka pomeni
kršitev določbe 3. odstavka 119. člena ZKP, ki predpisuje, da prepis
odločbe vsebuje pouk o pritožbi, če je zoper tako odločbo dovoljena
pritožba.
Glede na obrazloženo je bilo treba zahtevi v skladu z določbo 1.
odstavka 422. člena ZKP ugoditi tako, da se ugotovi, da sta bili v
sodnem postopku, ki je tekel pred izdajo pravnomočnega sklepa
preiskovalnega sodnika o ustavitvi preiskave, kršeni določbi 3.
odstavka 119. člena in 2. odstavek 394. člena v zvezi s 6. odstavkom
159. člena ZKP. Ob tem je treba opozoriti, da je kršitev sodnega
postopka, ki je nastala z odločanjem višjega sodišča o pritožbi
javnega tožilca, v izreku te sodbe označena tako, kot jo zahteva
sicer označuje v svojih navedbah, ne pa tako, kot jo označuje v
svojem predlogu, to je kot kršitev 3. odstavka 397. člena ZKP. V
slednji določbi so samo našteti različni možni načini izrekanja
drugostopnega sklepa o pritožbi zoper prvostopni sklep. Med drugim je
navedeno, da se lahko prvostopni sklep spremeni (tako kot je tudi
bilo izrečeno v danem primeru), ali da se lahko pritožba zavrže (tako
kot bi po mnenju vlagatelja moralo biti v danem primeru izrečeno). S
samo izbiro enega od predvidenih načinov izrekanja omenjena določba
še ni mogla biti kršena. Kršitev je bila storjena z nepravilno izbiro
izreka, ta nepravilna izbira pa se kaže v spustitvi drugostopnega
sodišča v odločanje o pritožbi, ki ni dovoljena. Se pravi, da je
kršitev bila storjena v postopku, ki ni dovoljen po 2. odstavku 394.
člena v zvezi s 6. odstavkom 159. člena ZKP."