Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani, o odločitvi o sporni pravici ter o zavrženju pobud

1009. Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani, o odločitvi o sporni pravici ter o zavrženju pobud

Številka: 
Up-280/16-108
Up-350/16-102
Up-745/16-93
Up-750/16-94
U-I-72/16-8
U-I-160/16-6

Datum: 22. 3. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družb Garnol, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa direktor Darko Jakofčič, in Gratel, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, in v postopku za preizkus pobud družbe Gratel, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 22. marca 2017

Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016 se razveljavita in potrdi se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. St 2340/2014 z dne 22. 6. 2015.

Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena, 1. točke prvega odstavka 213. člena in 128. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) ter prvega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavržeta.

Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-653/15 z dne 5. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 87/15) razveljavilo sklep, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju Višje sodišče) začelo stečajni postopek nad stečajno dolžnico družbo T - 2, d. o. o. – v stečaju, Ljubljana (v nadaljevanju T - 2). Zadevo je vrnilo v odločanje temu sodišču, ki je v ponovljenem postopku sprejelo enako odločitev ter z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbam ločitvenih upnic in začelo stečajni postopek nad T - 2. Ocenilo je, da je podana domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tudi sicer naj bi bila T - 2 trajnejše nelikvidna (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Glede obstoja zakonske domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je Višje sodišče pojasnilo, da je T - 2 več kot dva meseca zamujala s plačilom zavarovanih terjatev upnic. Ker naj se obveznost plačila zavarovanih terjatev s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo ne bi spremenila niti po višini niti po dospelosti terjatev, naj bi bila T - 2 dolžna te svoje obveznosti izpolniti v rokih, kot so določeni v temeljnem obligacijskem razmerju, iz katerega te terjatve izvirajo. T - 2 naj bi imela možnost poplačati ločitvene upnike iz tekočih prilivov. V primeru podzavarovane terjatve naj bi učinek delitve take terjatve na dva dela nastal šele ob prodaji zastavljenega premoženja in poplačilu terjatve iz tega premoženja. Zato naj bi zavarovana terjatev obstajala v celotni višini kot zavarovana terjatev do trenutka uveljavitve zastavne pravice na premoženju, ki je predmet te pravice. Drugačna razlaga 213. člena ZFPPIPP naj bi pripeljala do neenakopravnega obravnavanja ločitvenih upnikov s podzavarovanimi terjatvami v primerjavi z navadnimi upniki, saj naj prvi ne bi imeli pravice glasovati o prisilni poravnavi in vlagati pravnih sredstev. Zmotno naj bi bilo pritožničino stališče, da je domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 47/13 – v nadaljevanju ZFPPIPP-E) osmišljena šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13 – v nadaljevanju ZFPPIPP-F). Z uveljavitvijo navedene zakonske domneve naj bi prišlo le do drugačne razdelitve dokaznega bremena med predlagatelji postopka in insolventnim dolžnikom glede dejstva insolventnosti. Nova domneva naj bi vsem upnikom olajšala dokazovanje dolžnikove insolventnosti. Učinkovala naj bi za naprej in naj položaja dolžnice in upnikov ne bi spreminjala za nazaj. Njeno sprejetje naj bi bilo nujno za zaščito interesov upnikov insolventnih dolžnikov, navedena dopolnitev zakona pa naj bi bila v javnem interesu, ki naj bi imel prednost pred interesi dolžnika in njegovih lastnikov. Pritožničini očitki o kršitvah 2., 33., 74. in 155. člena Ustave naj zato ne bi bili utemeljeni.

Višje sodišče še ugotavlja, da je T - 2 tudi sicer trajnejše nelikvidna. Pri tem pojasnjuje, da T - 2 in družbeniki niso podali zadostnih trditev, ki bi izkazovale solventnost dolžnice. Mnenje izvedenke naj bi namreč izhajalo iz napačne predpostavke, da dolžnica nima kratkoročnih obveznosti do ločitvenih upnikov, projekcije izkazov denarnih tokov pa naj ne bi odražale spremenjenih pogojev poslovanja v zvezi s poplačilom ločitvenim upnikom s prodajo zastavljenega premoženja v višini, predvideni v spremenjenem Načrtu finančnega prestrukturiranja z dne 26. 4. 2011 (v nadaljevanju sNFP). Zato naj bi bile trditve T - 2 in družbenikov z vidika celostne analize plačilne sposobnosti nesklepčne.

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva. Pojasnilo je, da sta v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP predpisani dve izpodbojni domnevi trajnejše nelikvidnosti (prva in druga alineja te določbe). Zato naj bi dolžnik imel dve možnosti: ali izpodbije zakonski domnevi ali pa dokaže, da ni trajnejše nelikviden. Ugotovitev Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu o trajnejši nelikvidnosti T - 2 naj bi pomenila, da je podan glavni dejanski stan, od katerega naj bi bila odvisna odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka. Ali je podana tudi domneva obstoja tega dejanskega stanu, naj zato ne bi bilo pomembno. Ker naj bi Vrhovno državno tožilstvo izpodbijalo obstoj domneve, naj glede na navedeno od odgovora na to njegovo vprašanje v tem primeru ne bi bili odvisni pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. (Glej opombo 1) Vendar pa je Vrhovno sodišče kljub temu odločilo o tem vprašanju zaradi njegove pomembnosti in pritrdilo razlogom pritožbenega sodišča. Menilo je, da zaradi načela enakega obravnavanja upnikov ni pomembno, ali ima ločitveni upnik svojo terjatev zavarovano v celoti ali deloma, saj naj prisilna poravnava ne bi učinkovala na zavarovani del njihove terjatve. Kolikšen del terjatve je zavarovan in kolikšen ne, naj bi bilo dejansko vprašanje in naj bi ga bilo treba rešiti v vsakem primeru posebej. V postopku prisilne poravnave naj bi bila vrednost zavarovanj znana ves čas postopka, saj naj bi moral dolžnik kot predlagatelj že v poročilu o finančnem položaju in poslovanju v seznamu ločitvenih upnikov navesti ocenjeno vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in ki jo po merilih tržne vrednosti izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja (četrta alineja 5. točke prvega odstavka in peti odstavek 142. člena ZFPPIPP). Ločitvena pravica naj bi bila pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Trditev, da naj bi se ločitveni upnik najprej sam poskusil poplačati z unovčenjem stvari, danih v zavarovanje, naj bi bila v nasprotju s temeljnimi pojmi zavarovanja. Dolžnik naj bi moral tudi po potrditvi prisilne poravnave skrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev, in to predvideti že v načrtu finančnega prestrukturiranja. Prav tako naj bi bilo zgrešeno stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja samo, če dolžnik ločitvenim upnikom ne plačuje svojih obveznosti v delu, v katerem niso zavarovane. To naj bi namreč pomenilo, da je taka domneva za primere, kot je obravnavani, predpisana dvakrat enako (v prvi in drugi alineji navedene določbe). Druga alineja navedene določbe naj bi jasno določala, da domneva trajnejše nelikvidnosti velja za zamudo s plačilom obveznosti ločitvenim upnikom, torej tudi tistim, ki imajo podzavarovano terjatev.

Prva pritožnica meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna oziroma brez razumnih pravnih razlogov (22. člen Ustave). Stališče sodišča, da naj obstoj domneve iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ne bi bil pomemben, ker je podan glavni dejanski stan (tj. trajnejša nelikvidnost dolžnice), naj bi bilo arbitrarno in v popolnem nasprotju z dejansko vsebino odločitve Višjega sodišča, ki naj bi začelo stečajni postopek nad T - 2 prav na podlagi navedene določbe ZFPPIPP. Arbitrarna pa naj bi bila tudi razlaga te določbe. Ločitveni upnik naj bi namreč moral poplačilo svoje terjatve skušati doseči iz zastavljenega premoženja za zavarovani del terjatve, v nezavarovanem delu terjatve pa naj bi učinkovala pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ker naj bi šlo pri ločitveni pravici za plačilo iz določenega premoženja dolžnice, naj bi bilo nerazumno stališče sodišča, po katerem mora dolžnik tudi po potrditvi prisilne poravnave skrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev, in to predvideti v načrtu finančnega prestrukturiranja. To stališče naj bi namreč bilo v nasprotju z naravo ločitvene pravice po ZFPPIPP in s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP. Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti vložilo Vrhovno državno tožilstvo, pritožnica pa zoper odločitev Višjega sodišča naj ne bi imela (izrednega) pravnega sredstva, naj bi moralo sodišče ugotoviti, da v takem primeru ne velja 391. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter obravnavati tudi njene ugovore v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti in nanje odgovoriti, česar pa naj ne bi storilo. S tem naj bi pritožnici kršilo pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

Prva pritožnica očita odločitvi Višjega sodišča kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 33. in 74. člena ter kršitev 2. in 155. člena Ustave. To naj se ne bi opredelilo do njenih navedb glede tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V nasprotju s 155. členom Ustave naj bi retroaktivno uporabilo drugo in tretjo alinejo 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki v času potrditve prisilne poravnave še nista bili uveljavljeni. Z uporabo teh določb ZFPPIPP naj bi za nazaj nedopustno poseglo v pridobljene pravice prve pritožnice kot upnice, ki je v okviru navedene poravnave konvertirala svoje terjatve v poslovne deleže T - 2, saj naj bi upravičeno pričakovala možnosti za ohranitev deležev in pridobivanje dobička. Za nazaj naj bi spreminjalo tudi položaj navadnih upnikov, saj naj bi jim onemogočilo poplačilo njihovih pravnomočno ugotovljenih terjatev, ki naj bi bile varovane tako s 33. kot tudi s 155. členom Ustave. Javnega interesa naj pri tem ne bi ustrezno utemeljilo. S stališčem, da naj bi ločitveni upnik imel možnost svojo terjatev poplačati tudi iz drugega premoženja dolžnice, ne le zavarovanega, naj bi sodišče kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave. To stališče naj bi namreč pomenilo poslabšanje položaja tistih (navadnih) upnic, na katere se razteza pravnomočno sklenjena prisilna poravnava, ter privilegiranje ločitvenih upnikov s podzavarovanimi terjatvami. Višje sodišče naj bi tako kot Vrhovno sodišče očitno napačno razlagalo domnevo iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP zaradi očitno napačne razlage prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP, saj naj bi s tem izničilo namen prisilne poravnave (tj. ozdravitev in nadaljnje poslovanje dolžnika). Zato naj bi bila tudi razlaga o vplivu prisilne poravnave na poplačilo zavarovane terjatve očitno napačna. Dokler naj ločitveni upnik ne bi uveljavljal poplačila zavarovane terjatve iz zavarovanega premoženja, naj dolžnik ne bi mogel biti v zamudi. Podzavarovani del terjatev pa naj bi upniki imeli možnost prijaviti v postopku prisilne poravnave in se aktivno vključiti v sam postopek, saj naj bi šlo v tem primeru za navadne terjatve. Učinki razdelitve terjatve na dva dela (zavarovani in podzavarovani del) naj bi ex lege nastopili s pravnomočno sklenjeno prisilno poravnavo. Stališče Višjega sodišča, da tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP pride v poštev šele v primeru izvršenega poplačila iz zastavljenega premoženja, naj bi bilo v nasprotju tudi z načelom enakosti, saj naj bi bili navadni upniki slabše obravnavani v primerjavi z ločitvenimi upniki s podzavarovano terjatvijo, ki naj bi bili glede na navedena stališča Višjega sodišča v celoti poplačani tudi v podzavarovanem delu. Posledica arbitrarne razlage navedenih določb ZFPPIPP naj bi bila tudi odločitev Višjega sodišča o priznanju aktivne procesne legitimacije predlagateljicam za začetek stečajnega postopka, pri čemer naj sodišče ne bi preverjalo, ali so te sploh ločitvene upnice (eni izmed ločitvenih upnic naj bi namreč bila s sodno odločbo odrečena ločitvena pravica). Tudi sicer naj ločitvene upnice ne bi imele pravnega interesa za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, saj naj se njihov položaj z uvedbo tega postopka ne bi izboljšal. Že po navedbah Višjega sodišča naj ločitveni upnik plačila zavarovane terjatve ne bi mogel sodno uveljavljati iz tekočih prilivov dolžnice, zato naj ne bi mogel iz tega razloga predlagati niti začetka stečajnega postopka. Zamuda s plačilom terjatve, ki je predpostavka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, naj torej ne bi bila zamuda s plačilom zavarovane terjatve. Arbitrarna razlaga druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ter prvega in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP pa naj bi posegla v pritožničina upravičena pričakovanja, varovana s 33. členom, in tudi v pravico iz 74. člena Ustave. Prva pritožnica še navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do nekaterih navedb iz njenega odgovora na pritožbo, ki jih v ustavni pritožbi konkretno navaja. Opredelilo naj se ne bi tudi do navedb upnic v pritožbi. Uporabilo naj bi reformatorična pooblastila in ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje ter nanj oprlo svojo odločitev, ne da bi prvi pritožnici omogočilo izjaviti se o teh dejstvih. Prva pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj v primeru, če ne bo sledilo njeni utemeljitvi glede prave retroaktivnosti druge (in tretje) alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, iz razlogov, ki jih je navedla glede kršitve 155. člena Ustave, začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb ter ugotovi njihovo neskladnost z načelom zaupanja v pravo.

Druga pritožnica sklepu Vrhovnega sodišča očita kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22., 33., 67., 74., 155. in 158. člena Ustave. Utemeljuje jih smiselno enako kot prva pritožnica v ustavnih pritožbah zoper oba izpodbijana sklepa. Dodatno še navaja, da je sodišče z uporabo druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP poseglo v pravnomočno urejena pravna razmerja med upniki in dolžnico, določena s prisilno poravnavo, in kršilo tudi 158. člen Ustave. Razlaga navedene določbe ter 1. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP naj bi bila arbitrarna in naj bi posegla v pridobljene pravice stečajne dolžnice in njenih družbenikov do odloženega znižanega in neobrestovanega plačila navadnih terjatev, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo enakega obravnavanja upnikov. Pravne učinke pravnomočno potrjene prisilne poravnave naj bi bilo treba upoštevati tudi pri razlagi predpostavk sporne zakonske domneve insolventnosti. Ta domneva naj ne bi veljala za terjatve, na katere prisilna poravnava ne učinkuje. Njena razlaga naj bi bila v neskladju z načelom pravne države, ker naj bi bilo brez prehodnega obdobja poseženo v upravičena pravna pričakovanja, ki jih je imel dolžnik na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Bila naj bi tudi v nasprotju z dolžnostjo države, da ravna predvidljivo in v skladu z načelom zaupanja v pravo. Neobrazložena in arbitrarna naj bi bila presoja Vrhovnega sodišča v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki naj bi bila v nasprotju s 15., 16. in 17. točko te iste obrazložitve, saj naj bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da zavarovana terjatev obstaja v celotni višini kot zavarovana terjatev ne glede na obseg zavarovanja in ne glede na trenutek uveljavitve zastavne pravice na premoženju, ki je predmet tega zavarovanja. Vrhovno sodišče naj bi uporabo tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP očitno vezalo na odločitev ločitvenega upnika o uveljavitvi ločitvene pravice, s čimer naj bi nerazumno razlikovalo med navadnimi in ločitvenimi upniki, katerih terjatev je le delno zavarovana. Zaradi arbitrarne razlage določb ZFPPIPP naj bi bila arbitrarna tudi odločitev Vrhovnega sodišča o priznanju aktivne legitimacije upnikom.

Sklepu Višjega sodišča druga pritožnica očita enake kršitve kot sklepu Vrhovnega sodišča, dodatno zatrjuje še kršitvi 25. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pravica iz 25. člena Ustave naj bi ji bila kršena, ker naj ne bi mogla izpodbijati vsebinske odločitve Višjega sodišča. Druga pritožnica meni, da se je Višje sodišče pri siceršnji presoji insolventnosti T - 2 arbitrarno oprlo na podatke v mnenju izvedenke dr. Nadje Zorko in ocenilo, da je T - 2 insolventna, čeprav se v tem ponovljenem pritožbenem postopku na navedeno mnenje ni nihče skliceval. Druga pritožnica naj bi glede solventnosti podala trditveno podlago v odgovoru na pritožbo in predložila mnenje strokovnjaka finančne stroke, na katero se je v odgovoru sklicevala, vendar naj se sodišče do tega ne bi opredelilo. Opredelilo naj se ne bi niti do njenih navedb o zakonski domnevi iz petega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter o njenem predlogu za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče naj bi prekoračilo zahtevek upnic, ker naj bi ocenjevalo dolgoročno plačilno nesposobnost T - 2 namesto njene trajnejše nelikvidnosti, saj naj predlagateljice tega ne bi predlagale oziroma naj bi predlog umaknile.

Druga pritožnica vlaga tudi pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZPP in ZFPPIPP, navedenih v 2. točki izreka te odločbe. V prvi pobudi navaja, da je 244. člen ZFPPIPP nedoločen in nejasen, saj naj ne bi urejal materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka v primeru, če Višje sodišče spremeni odločitev o tem, ali se začne stečajni postopek nad dolžnikom. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi protiustavnost prvega odstavka 213. člena, druge in tretje alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ter 128. člena ZFPPIPP in izda interpretativno odločbo. Z drugo pobudo dodatno izpodbija še 391. člen ZPP, ker naj bi posegal v pritožničine pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do sodnega varstva (23. člen Ustave) in do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), ker naj bi bila izključno državnemu tožilcu prepuščena presoja o tem, ali bo strankam zagotovljena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, saj strankam onemogoča izrekanje o pomembnih vprašanjih.