TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka. Institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi torej še ne bo dosegel svojega namena (da bi se zapustnikov upnik poplačal iz zapuščine), ampak je zapustnikov upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju pa bo omejena le na tisto, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.

Sodišče ni dolžno namesto strank oblikovati zahtevkov. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je predvsem stvar stranke. Pomoč prava neuki stranki iz 12. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, se razlikuje od materialnega procesnega vodstva. Splošna dolžnost poučevanja se nanaša (le) na procesne pravice, materialno procesno vodstvo pa se nanaša na zbiranje procesnega gradiva in predstavlja instrument komunikacije med sodiščem in strankami. Sodišče ni dolžno dajati pobude, naj stranka postavi drug zahtevek, ampak je oblikovanje pravilnega zahtevka stvar stranke.