TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Določbe drugega odstavka 61. člena, 62. člena, tretjega odstavka 67. člena in tretjega odstavka 69. člena Zakona o državnem tožilstvu, prvega odstavka 161. člena Zakona o kazenskem postopku in tretjega odstavka 178. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 17. člena, 18. člena, tretjega, četrtega in petega odstavka 20. člena, prvega odstavka 21. člena, prvega in drugega odstavka 22. člena, šestega odstavka 23. člena, 38. člena, tretjega odstavka 40. člena, tretjega odstavka 42. člena, prvega odstavka 46. člena, drugega odstavka 49. člena in četrtega odstavka 56. člena Zakona o državnem tožilstvu se zavrže.

Določbe Zakona o državnem tožilstvu, ki urejajo imenovanje kandidata v funkcijo državnega tožilca, njegovo razrešitev, disciplinske postopke v zvezi z izvrševanjem državnotožilske službe in organe, pristojne za odločanje o njih, se ne uporabljajo v postopkih, ki jih vodi državni tožilec kot zastopnik države v kazenskem ali drugem postopku oziroma v katerih državno tožilstvo uradno posluje kot državni organ, zato jih državno tožilstvo ne more izpodbijati z zahtevo za oceno ustavnosti. Določbe Zakona o državnem tožilstvu, ki urejajo imenovanje, razrešitev, disciplinski postopek in suspenz državnih tožilcev, ne posegajo neposredno v pravni položaj državnega tožilstva kot državnega organa, zato okrožno državno tožilstvo ne izkazuje pravnega interesa za njihovo izpodbijanje. Določbe Zakona o državnem tožilstvu, po katerih morajo državna tožilstva Ministru za pravosodje v zvezi z izvrševanjem njegovih pristojnosti pošiljati poročila o zadevah, ki jih obravnavajo, letna poročila o delu državnih tožilstev in poročila o nadzorstvenih pregledih, niso v neskladju z ustavnima določbama, po katerih državni tožilci izvršujejo funkcijo kazenskega pregona, njihovo ureditev in pristojnosti pa določa zakon. Funkcija pregona storilcev kaznivih dejanj je po svoji naravi posebna državna funkcija. Z njo se zagotavlja izvrševanje predpisov, s katerimi so določena kazniva dejanja. Nujnost medsebojnega sodelovanja tako državnih organov iste veje oblasti kakor tudi državnih organov različnih vej oblasti in državnih organov, ki jih zaradi njihove posebne narave ne moremo preprosto uvrstiti v eno ali drugo vejo oblasti, zaradi učinkovitega delovanja države kot celote zahteva, da si državni organi med seboj v skladu z zakonskimi okviri posredujejo določene podatke, ki so pomembni za izvrševanje posameznih državnih funkcij. Zaradi učinkovitega izvrševanja funkcije kazenskega pregona morajo biti organi odkrivanja kaznivih dejanj v funkcionalnem pogledu podrejeni državnim tožilcem. Določba Zakona o kazenskem postopku, ki zahteva od državnega tožilca, da posreduje povratno obvestilo o tem, kaj je ukrenil na podlagi vložene ovadbe, ni izraz podrejenosti državnega tožilstva organom za notranje zadeve, ampak izraz nujnega sodelovanja med organi odkrivanja in organi pregona. Določba Kazenskega zakonika, po kateri je za pregon storilcev kaznivega dejanja sramotitve tuje države ali mednarodne organizacije zahtevano dovoljenje ministra za pravosodje, ni v neskladju z načelom pravne države in ni v neskladju z ustavno določbo, ki ureja funkcijo državnega tožilca. Takšno ureditev opravičuje javni interes države v okviru njenih mednarodnih odnosov z drugimi državami oziroma mednarodnimi organizacijami, kadar je to kaznivo dejanje storjeno proti njim. Zaradi tega je ni nedopustno odstopanje od sicer načeloma določenega legalitetnega načela, ki zavezuje tožilca, da v konkretnem primeru vloži kazensko obtožbo zoper vsakogar, za katerega je podan utemeljen sum, da je storilec kaznivega dejanja. Zaradi javnega interesa je tudi dopustno, da posebno dovoljenje za pregon v tem primeru daje pravosodni minister. Tega ni mogoče šteti kot nedopusten poseg pravosodnega ministra v reševanje konkretne zadeve, ker je tak poseg vnaprej predpisan v javnem interesu. Zato tudi ne nasprotuje načelom pravne države.