TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Odškodninski zahtevek tožnice je po podlagi utemeljen do 60 %.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede tožničinega 40 % soprispevka) potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.„

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti.

Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma.

Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari.

V tem primeru je treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek in ni pomembna otrokova krivda ali neskrbnost, niti neskrbnost njegovih staršev. Res je, da je največkrat nepravilno ravnanje otroka posledica opustitve potrebne skrbi s strani otrokovih staršev ali skrbnikov, ni pa nujno. Zato zadošča, da voznik dokaže napačno ravnanje poškodovanega otroka, ne glede na to, ali za takšno postopanje na strani staršev obstaja krivda ali ne.