TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo.

Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.