Odločba o delni razveljavitvi drugega odstavka 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

3269. Odločba o delni razveljavitvi drugega odstavka 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

Številka: U-I-251/14-14

Datum: 21. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. B., C., ki ga zastopa mag. Igor Grošelj, odvetnik v Zagorju ob Savi, na seji 21. oktobra 2015

V drugem odstavku 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi besedilo »vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka«.

Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v delu, ki pravico moža, da sodno izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, ker misli, da ni njegov oče, časovno omejuje s prekluzivnim rokom za vložitev tožbe, ki se izteče pet let po rojstvu otroka.1 Pobudnik zatrjuje, da zaradi poteka navedenega roka ne more izpodbijati očetovstva starejše hčerke. Izpodbijani del drugega odstavka 96. člena ZZZDR naj bi nesorazmerno posegal v človekovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in v človekovo pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Interes domnevnega očeta, ki ni biološki oče, da izpodbije pravno veljavno starševsko razmerje tudi po preteku petletnega objektivnega roka, bi po mnenju pobudnika moral pretehtati nad interesi pravne varnosti in varovanja trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. Pobudnik meni, da mu Ustava daje pravico do poznavanja identitete svojih naravnih otrok, kakor tudi pravico, da ukine pravno vez med seboj in otrokom, ki ne ustreza realnosti. Drugi odstavek 96. člena ZZZDR naj ne bi upošteval, da lahko domnevni očetje izvejo za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o očetovstvu, šele po preteku petletnega roka. Pobudnik opozarja, da samo upravičenje vložiti tožbo še ne pomeni spremembe obstoječih pravnih in dejanskih razmerij, saj se to zgodi le, če je izpodbijanje očetovstva uspešno.

Po mnenju pobudnika ni ustavnopravnih razlogov, da se ohranjajo v veljavi pravni akti in zakonske domneve, ki niso skladni z biološkimi dejstvi, ki jih je mogoče zanesljivo ugotoviti šele v dokaznem postopku na podlagi tožbe za izpodbijanje očetovstva. Pobudnik navaja, da sam ni imel vpliva na to, kdaj mu bodo razkrita dejstva, ki zanikajo njegovo očetovstvo. Zato naj bi bil strogi in rigidni petletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, katerega začetek je navezan na objektivno dejstvo rojstva otroka, ustavno nedopusten. Pobudnik se zavzema za to, da bi izpodbojni rok začel teči s trenutkom, ko je domnevni oče izvedel za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o skladnosti pravne domneve z biološko realnostjo. Izpodbijana zakonska določba naj bi omogočala materam, da domnevnim očetom kadarkoli po poteku roka brez pravnih posledic razkrijejo okoliščine, ki kažejo na to, da formalni očetovski status ne ustreza resničnosti. Nezmožnost razjasnitve stanja stvari glede lastnega potomstva naj bi za pobudnika pomenila hudo breme, ponižanje in negotovost, hkrati naj bi očetovstvo pomenilo pravne obveznosti. Pobudnik meni, da tudi načelo prednostnega upoštevanja pravic in koristi otrok kaže v smer nesorazmernosti drugega odstavka 96. člena ZZZDR v izpodbijanem delu. Tudi vrhovni interes otroka naj bi namreč bil v poznavanju dejanske identitete in izvora. Po prepričanju pobudnika njegovim argumentom pritrjuje tudi napredek medicinske znanosti, ki omogoča ugotavljanje sorodstvenih razmerjih z veliko gotovostjo. Pobudnik navaja še, da izpodbijana ureditev neenakopravno obravnava otroke, glede katerih je prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva že potekel, v primerjavi z otroki, glede katerih je tožba iz 96. člena ZZZDR še mogoča.