TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek glasi:

"I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100243/2013 z dne 17. 6. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka glede zneska 1.622,58 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 678,86 EUR od 3. 3. 2013 dalje do plačila in od zneska 943,72 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v višini 27,47 EUR.

II. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100243/2013 z dne 17. 6. 2013 se v 1. odstavku razveljavi glede plačila glavnice 1.341,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila, glede glavnice 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2013 dalje do plačila in in v 3. odstavku glede izvršilnih stroškov v znesku 74,29 EUR in v tem delu zahtevek zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 119,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Od uveljavitve ZASP-B tožeča stranka tarife za uporabo fonogramov ne more enostransko določati. S četrtim dostavkom 156. čl. ZASP je - izključno za primer, da tarifa še ni bila določena - predvideno, da tožeča stranka (tudi po uveljavitvi ZASP-B) lahko določi začasno tarifo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da po prenehanju veljavnosti Skupnega sporazuma in med pravdnima strankama sklenjene pogodbe materialna podlaga za določitev nadomestila za uporabo fonogramov v komercialnih radijskih programih ne obstaja. Začasna tarifa, ki se je uporabljala pred sklenitvijo Skupnega sporazuma (objavljena v Uradnem listu 53/2005), s sklenitvijo Skupnega sporazuma ni prenehala veljati. Zgolj uporabljala se v času, ko je bilo razmerje urejeno s Skupnim sporazumom (2. odstavek prvega člena Tarife), ni.

Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da se z argumentom, da se je na radijskih valovih in po internetu istočasno predvajala ista glasba, tožena stranka plačilu za internetno predvajanje ne more uspešno upreti. Gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov (pritožnik internetno predvajanje opredeljuje za sekundarno retransmisijo), drug in širši krog poslušalcev kot pri radiodifuznem oddajanju. Ni pomembno, da tožena stranka glasbo, ki je objavljena v dveh medijih (radiodifuzno in internetno oddajanje) predvaja le enkrat, z enim fonogramom. Bistven je krog poslušalcev, ki mu je sredstvo, s katerim je glasba predvajana, dosegljivo in poslušanost ter promet, ki ga s tem doseže.