TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.

Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.

Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.