TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

 

Tožeča stranka je za svoje trditve predlagala zaslišanje priče A. B., ker pa ta priča na obravnavo ni prišla, je na glavni obravnavi 7. 3. 2001 ta dokazni predlog umaknila. Po tem umiku je toženec predlagal, da se ta priča zasliši in obenem povedal, da ta priča ve povedati le o ozadju dogodka, medtem ko dogodka ni videla. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi štelo, da te priče ni potrebno zaslišati, toženec pa takrat, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo ni izrecno zahteval, da se zasliši tudi ta priča. Sodišče je pravilno ocenilo, da priče, ki ni bila očividec dogodka, ni bilo potrebno zaslišati, saj njena izpovedba ne bi pripomogla k razjasnitvi te zadeve. Glede predlaganih prič A. Ž. in B. G. pa je toženec sicer v odgovoru na tožbo predlagal njuno zaslišanje, vendar ni navedel, katera dejstva naj bi te priče potrdile. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in za ta dejstva predlagati dokaze. Po 236. čl. ZPP pa mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oz. zaposlitev. Vselej kadar stranka uveljavlja kakšen zahtevek mora navesti dejstva in predlagati dokaze za ta dejstva. To je s sistem vezanosti dokazov s trditvami, ki je vsebovan v 236. čl. ZPP. Tožnik pa pri predlaganju teh prič ni navedel, o čem vedo povedati, zato jih sodišče ni bilo dolžno zaslišati.