TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in na povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 468,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. 5. člen vsebuje pozitivne obveznosti države oziroma posameznih vej oblasti, med te pa sodi tudi varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ozemlju RS. Država je dolžna zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča RS, iz neštetih sodb Evropskega sodišča in tudi iz ZVPSBNO, ki je začel veljati s 1.1.2007, je pa nedvomno uzakonil objektivno odgovornost države, njegove določbe se lahko uporabljajo po pravilih o analogiji. Pri uporabi Obligacijskega zakonika pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je prišlo do zavrnitve tožnikovega zahtevka. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP, kot tudi Ustava RS. V slovenski sodni praksi že obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da po mnenju prvostopenjskega sodišča niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanjem protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Sodišče je popolnoma neutemeljeno razdelilo izpoved tožnika na dva dela ter je svojo nepravilno oceno, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi dolgotrajnega postopka, povsem napačno oprlo na izpoved tožnika, da je bil v bolniškem staležu tudi iz drugih razlogov. Samo dejstvo, da je imel tožnik tudi mnoge druge težave, na noben način ne izključuje obstoja duševnih bolečin zaradi spornega postopka pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je povsem v nasprotju z izpovedjo tožnika ocenilo, da so vse psihične težave, ki jih je tožnik v spornem obdobju trpel, izključno posledica družinskih, službenih in ostalih osebnih težav tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ocena je neutemeljena ter zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je jasno izpovedal, da je trpel prav zaradi spornega postopka in je tudi zato iskal zdravniško pomoč. Razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča so v tem delu nejasni, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju de facto del stečajnega postopka. Sodišče je tožniku postavljalo vprašanja, ki jih kot pravni laik sploh ni sposoben razumeti, očitno z razlogom dobiti odgovor, da takšnih duševnih bolečin ni trpel zaradi škodnega dogodka. Tožeča stranka še posebej uveljavlja kršitev ustavnih pravic ter pravic, zagotovljenih z Mednarodnimi konvencijami. Stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom, je absurdno, saj se ustava in veljavne Mednarodne konvencije uporabljajo neposredno. V konkretnem primeru pride v poštev neposredna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah. Za priznanje odškodnine zadostuje že dejstvo, da je tožnik nerazumno dolgo čakal na zaključek sodnega postopka, zadostuje dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo, kar pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. Evropsko sodišče vse pritožbe, ki so uspešne, rešuje brez zasliševanja strank, ni potrebno ugotavljati nastanka nobene posebne nepremoženjske škode. Po logiki prvostopenjskega sodišča bi se lahko Republika Slovenija rešila vseh odgovornosti na način, da ne bi sprejela zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določeno področje urejal. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Materialnopravno pravilno stališče je, da Republika Slovenija odgovarja za kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vprašljiva je le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki, glede tega pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča. Glede na to, da je postopek pred DSS Kranj tekel skoraj 5 let in da tožeča stranka ni v ničemer soprispevala k trajanju postopka, lahko Višje sodišče samo spremeni izpodbijano sodbo. Tožeča stranka se nato še sklicuje na sodbe iz slovenske sodne prakse in navaja, da bi stališče, da brez sprejetega posebnega zakona, ki bi urejal to področje, ni mogoče prisojati odškodnin, pomenilo, da se je Republika Slovenija pred domačimi sodišči uspešno izognila svojim mednarodnim obveznostim.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo na plačilo odškodnine zaradi kršenja ustavnih pravic in sicer pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva vložila dne 13.7.2006. V tem času je bil že sprejet in dne 12.5.2006 v Uradnem listu RS, št. 49/06, že objavljen Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki pa se je pričel uporabljati šele s 1.1.2007. Omenjeni zakon je v prehodni določbi (25. člen) tudi posebej uredil možnost njegove uporabe pred 1.1.2007, vendar le za primere, ko je stranka že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, česar pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tej zadevi ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da omenjenega zakona za konkreten primer ni mogoče uporabiti, pač pa je potrebno zahtevek tožeče stranke za varstvo njenih ustavnih pravic obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/05, sklepa Up 280/05 in Up 526/05). V 1. odstavku citiranega 26. člena Ustave RS je namreč določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ (sodnik, sodišče), ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravica do odškodnine je uvrščena med človekove pravice, zato jo je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave. Ker pa omenjeni člen ne ureja, katera škoda je pravno priznana in v kakšni višini, je potrebno uporabiti splošne določbe odškodninskega prava o škodi in odškodnini. Glede na obrazloženo, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo 5. člena Ustave, da je odgovornost države objektivna in da je potrebno uporabiti analogno določbe iz ZVPSBNO, ter da ni relevantno, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, neutemeljeno pa tožeča stranka navaja tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in njeni protokoli niso uporabljivi neposredno, saj je razloge o tem navedlo v predzadnjem odstavku na 6. strani sodbe.

Sodišče prve stopnje je navedlo, katero materialno pravo je potrebno uporabiti in so drugačne tožbene navedbe neutemeljene. Razlog za zavrnitev zahtevka s strani sodišča prve stopnje ni bila pravna praznina, pač pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker ta ni izkazal enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, to je obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke. Tožbeni zahtevek je bil torej zavrnjen zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi dalj časa trajajočega sodnega postopka nastala pravno priznana škoda, pri čemer je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da nastanka škode ne bi bilo potrebno izkazovati.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Škoda, za katero tožeča stranka vtožuje odškodnino v tej pravdni zadevi namreč ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ, oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, je omejil le na taksativno navedene primere v členih 179. do 182. OZ. Pri tem je OZ vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v navedenih členih. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Vse temeljne človekove pravice namreč niso hkrati tudi osebnostne pravice (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 305/2009). Ker torej pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in pravica do učinkovitega pravnega sredstva) nista osebnostni pravici, pravno priznana škoda, kot eden izmed potrebnih elementov za odškodninsko odgovornost, ni podana. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožnika zavrnilo, saj škoda, kot jo ta zatrjuje, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana.

Glede na obrazloženo pa sodišču druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke, ni dokazala, ter navedbe v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu ni potrebno odgovarjati, saj ne gre za odločilna dejstva (360. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na primere iz sodne prakse. Za enotnost sodne prakse namreč skrbi Vrhovno sodišče RS, ki je zavzelo drugačno stališče, kot nižja sodišča v odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).