TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožnikov ugovor, da bi morala biti takšna davčna obveznost predvidena v materialnem zakonu in ne v ZDavP-2 ni utemeljen. Ni namreč neobičajno, da procesni zakoni vsebujejo tudi materialnopravne določbe, kakršna je tudi zadevna določba in vrsta drugih določb ZDavP-2. Takšno stališče je že večkrat sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Zato obravnavana ureditev ni v nasprotju z obstoječo zakonsko ureditvijo (v ZDavP-2 in v ZDoh-2) in tudi ne posega v ustavno varovano načelo zaupanja v pravo.

Iz 69. člena ZDavP-2 izhaja, da je predmet prijave premoženje, ki je v lasti davčnega zavezanca v času prijave. V konkretnem primeru je davčni organ pred uvedbo postopka tožnika pozval k prijavi premoženja. V postopku inšpiciranja pa ga je s posebnim sklepom pozval še k predložitvi dokumentacije, ki se nanaša na stanje premoženja na dan 1. 1. 2006 (in ne k prijavi premoženja iz 69. člena ZDavP-2), stanje premoženja in obveznosti na navedeni dan je namreč nedvomno podatek, ki vpliva na prirast premoženja in s tem na višino davčne osnove. Njegovo razkritje je zato dolžnost zavezanca za davek. Na tožniku je namreč breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje. Stališče tožnika, da je zahteva za predložitev podatkov o stanju njegovega premoženja na začetku inšpiciranega obdobja neskladna z določbami ZDavP-2 oziroma celo neustavna, je torej neutemeljeno.