TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih zavrnilnem delu I. točke, II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugovorne navedbe o neprejemu celotnega zatrjevanega zneska posojila, o oderuških obrestih in o ničnosti sklenjene pogodbe je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov.

Za obveznost dolžnice kot subsidiarne porokinje velja dveletni zastaralni rok po drugem odstavku 1034. člena OZ. Upnik je uveljavljal pretrganje dveletnega zastaralnega roka z dolžničinimi delnimi plačili, kot izhajajo iz tabele, ki jo je priložil že k predlogu za izvršbo, dolžnica pa je šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor navedla, da naj bi bila ta plačila izvedena na račun notarskega zapisa SV 002 in ne na račun njene poroštvene obveznosti. Dolžnica bi morala te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj gre za dejstva, ki so ji bila poznana že takrat (upnik je namreč dinamiko delnih plačil pojasnil že v predlogu za izvršbo in bi dolžnica že takrat lahko oziroma morala uveljavljati, da se plačila nanašajo na drugo terjatev). Posledično je dolžnica s temi navedbami prekludirana.

Stranka mora kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker je upnik že v predlogu za izvršbo kot prilogo le-tega določno označil tabelo plačil, je bilo dolžnici že ob prejemu sklepa o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog, znano, da so bile k predlogu priložene tudi priloge. V kolikor ji te priloge res niso bile vročene skupaj s sklepom o izvršbi, bi dolžnica morala to uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Za terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, velja desetletni zastaralni rok, ki v konkretnem primeru še ni potekel.