TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 280,00 EUR.

Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, z očitki več izvršitvenih ravnanj, v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, kot izhaja iz pritožbenih navedb zagovornika, temveč je treba opis dejanja obravnavati kot celoto oziroma kontinuirano ravnanje obdolženca, s sicer več izvršitvenimi ravnanji, a še (vedno) kot eno kolektivno kaznivo dejanje. Vsa očitana izvršitvena ravnanja v časovnem obdobju vsaj od leta 2014 pa do 10. 4. 2017, nedvomno pomenijo določeno kontinuiteto ravnanja oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo konkretizacijo kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Že izrek obsodilne sodbe namreč implicitno vsebuje (tudi) odločitev sodišča, da ima opis dejanja vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj bi sodišče v nasprotnem primeru, če bi ocenilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP. Obrazložitev, ki jo torej neutemeljeno pogreša zagovornik, bi bila zato povsem odveč. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev, kot ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1, je pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti, je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.