TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavita ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

člena ZDen sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnost uporabe nepremičnine, vendar pa je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (prvi odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Iz delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6. 7. 2000, s katero so bile sporne nepremičnine tožnici vrnjene v naravi, izhaja, da sta kot zavezanki za njihovo vrnitev določeni podjetje L. d. d. ter Republika Slovenija. Prvotoženka je namreč postala njihova lastnica z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini 5. 11. 1999. Zato je (poleg podjetja L. d. d. - v likvidaciji) tudi ona zavezanka za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ob upoštevanju, da je mogoče natančno določiti obdobje, ko sta bili ena in druga zavezanka lastnici spornih nepremičnin, se revizija neutemeljeno zavzema za njuno solidarno zavezo za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ta njuna obveznost je sorazmerna času trajanja vsakokratnega lastništva nepremičnin.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja delavcev in organov prvotoženke, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS. Vendar pa ne gre spregledati, da je tožnica zatrjevala, da ji je drugotoženec povzročil škodo tako, da je namerno zavlačeval denacionalizacijski postopek. Nižji sodišči pa sta njene trditve o konkretnem ravnanju drugotoženca zmotno opredelili za pavšalne in prepozne, v posledici česar sta zavrnili tožničine predloge za zaslišanje strank in prič ter zaključili, da tožnica namernega zavlačevanja postopka ni dokazala.