TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obsojenčeva zatrjevanja v besedi po 4. odstavku 349. člena ZKP, da se čuti nedolžnega in da se bo zoper obsodilno sodbo pritožil, ni mogoče šteti kot napovedi pritožbe, saj je izjavo podal ne le pred razglasitvijo sodbe, ampak tudi pred njenim izrekom. Najave pritožbe za primer neugodne sodbe pred njenim izrekom ni mogoče šteti kot napovedi pritožbe.

Z navedbami v zahtevi, da je obsojenec po razglasitvi sodbe podal izjavo, da se bo pritožil, vendar da je sodnik ni zabeležil v zapisniku o glavni obravnavi, vložnik izpodbija glede obstoja tega procesno relevantnega dejstva ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.