TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2075/2020/14 (122-17) z dne 16. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zlorabo postopka oziroma zavajanje organov z lažnimi informacijami glede identitete in državljanstva je treba ugotoviti na zelo prepričljiv način, kajti za takšno ravnanje je potreben naklep. Kajti če prosilec trdi, da prihaja iz države, za katero obstajajo številne informacije o notranjem oboroženem spopadu oziroma o visoki stopnji splošnega nasilja, ni dovolj, če je izkazan zgolj dvom, ali prosilec prihaja iz takšne države, v konkretnem primeru je to Libija. Za uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 mora biti namreč „očitno“, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Te „očitnosti“ pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni izkazala.

Tožnik ni očitno skopo opisal okoliščine strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v Tripoliju zaradi splošnega nasilja in delovanja raznih milic, ampak je govoril o tem, kako je prišlo do nastanka in razširjanja različnih milic, kakšne metode nasilja so te milice uporabljale, kako pogosti so bili njegovi kontakti z milicami. Tožena stranka bi morala te njegove navedbe o pojavnostih milic v Tripoliju preizkusiti tudi z vidika dovolj preverjenih informacij o izvorni državi, to je v Tripoliju v času njegovega odhoda in v času odločanja, kot to zahtevata določili člena 4(5)(c) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite in člen 31(8)(e) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in bi morala to vključiti v dokazno oceno glede morebitnega zavajanja o tožnikovi izvorni državi.