TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnikovega predloga, da se uradni osebi, ki sta sodelovali v zadevi, zaradi nesprejemljive razlage zakona izločita, glede na vsebino in način podaje ni razumeti kot zahtevo stranke po 37. členu ZUP. Za bistveno kršitev pravil postopka se po 237. členu ZUP šteje, če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, torej oseba, pri kateri je podan kateri od izločitvenih razlogov iz 35. člena ZUP. Tožba pa potrjuje, da gre zgolj za pobudo uradnima osebama, da svojo izločitev predlagata sami.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb zakona o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere sodi tudi določba 125. člena o zastaranju. Stališče, da je s takšno razlago zakona kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov, ni utemeljeno. Davčni organ je postopek vodil skladno z ZDavP-2, torej zakonom, ki je veljal v času upravnega odločanja. Za zatrjevani poseg v pridobljene pravice tožnika bi lahko šlo le, če bi pravica do odmere davka po določbah ZDavP-1 zastarala že pred uveljavitvijo ZDavP-2, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.