TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sklep o združitvi zadev (točka I sklepa III N 409/2009 – 455, III N 223/2013) se zavržeta.

II. Pritožbi zoper sklep o ugotovitvi skupnega pripadajočega zemljišča (točke II, III in IV izreka sklepa III N 409/2009 – 455, III N 223/2013) zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep o zavarovanju (III N 223/2013) se zavržeta.

IV. Prvi nasprotni udeleženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka za zavarovanje.

Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.

Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.

Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.

Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.

Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.

Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.

Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.