TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega R.Z. in obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca sta dolžna plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Predlogi, do katerih je upravičen višji državni tožilec v pritožbenem postopku, za pritožbeno sodišče pri odločanju niso zavezujoči razen v primeru umika pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec.

Če se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitev zakona sklicuje na navedbe v pritožbi, s tem ne zadosti kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče takšnih kršitev ne presoja.

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.