TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi se delno ugodi in se odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 odpravi v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za udeležbo pri dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju pri oblikovanju oziroma določanju cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, in v delu, kjer ugotavlja tožnikovo odgovornost za kršitev 81. člena Pogodbe o Evropski skupnosti oziroma 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval enake cene smučarskih vozovnic v sezonah 2008/2009 in 2009/2010, Vrhovnega sodišča ne prepričajo. Ustavitev investiranja in razvoja - vsaj na kratki rok - zmanjšuje stroške, kar bi utemeljevalo znižanje cen smučarskih vozovnic, slednje pa bi bila tudi povsem logična reakcija na zmanjšano kupno moč potrošnika, ki mu je smučarska karta namenjena. Vendar pa so se stranke postopka odzvale ravno obratno: v sezoni 2008/2009 so vse, z izjemo C., dvignile cene dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle na 28,00 EUR.

V skladu z določbo 1. točke 5. člena ZPomK-1 je podjetje tako subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost, kot tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske dejavnosti, vendar pa vpliva ali bi lahko vplivalo na ravnanje podjetij na trgu. Na podlagi ugotovitev Urada, da tožnik deluje kot posrednik oziroma forum pri dogovarjanju ostalih strank postopka, da s sprejemom sklepov tudi sam vpliva na oblikovanje cen smučarskih vozovnic ter da s pripravljanjem zbirnega cenika smučarskih vozovnic in njegovo objavo omogoča strankam postopka nadzor nad tem, ali se držijo dogovorov o cenah smučarskih vozovnic, je utemeljen zaključek Urada, da se določbe 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU uporabljajo tudi za tožnika.

Iz 19. točke Smernic glede koncepta učinka na trgovanje med državami članicami iz 81. in 82. člena PES izhaja, da pojem trgovanja ni omejen le na klasično čezmejno izmenjavo blaga in storitev, temveč gre za širši pojem, ki zajema vse čezmejne ekonomske aktivnosti, vključno z ustanavljanjem. Temu je tudi sledil Urad v izpodbijani odločbi, ko je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Vendar pri tem ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Urad zato ni obrazložil učinka na trgovanje med državami članicami.