TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Oblikovalna tožba je dovoljena, kadar tako določa materialno pravo. Če pa se preoblikovanje po materialnem pravu izvrši že s samo izjavo subjekta pravice, takšnega preoblikovanja ni mogoče zahtevati s tožbo, ker manjka za njeno dovoljenost ena od splošnih procesnih predpostavk - pravovarstveni interes. Takšno tožbo bo sodišče zato zavrglo (2. odst. 288. člena ZPP).

Stranki spora sta sklenili prodajno pogodbo. Kupec naj bi kupnino plačeval obročno. Ker je s plačilom več obrokov zamudil, ga je prodajalec obvestil, da pogodbo razdira. Nato pa je prodajalec vložil tožbo z zahtevkom, naj sodišče prodajno pogodbo razveže. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da tožba ni potrebna, ker je do razveze pogodbe prišlo že s prodajalčevo izjavo, da pogodbo razdira. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, revizijsko sodišče pa revizijo, pri čemer je navedlo v obrazložitvi tudi sledeče:

Pravo pozna dve skupini oblikovalnih pravic. V eno spadajo tiste, ki se s samo izjavo subjektov pravic izvršujejo izven pravde, v drugo pa tiste, katerih izvajanje je zakon prenesel na sodišče.

Oblikovalne tožbe ne ureja ZPP. Dovoljena je samo tam, kjer jo predvideva materialno pravo. Za njeno dovoljenost morajo obstojati
vse splošne procesne predpostavke - tudi pravovarstveni interes. Ta je podan vselej v tistih primerih, ko se preoblikovanje lahko doseže samo s tožbo. Če pa gre za izvrševanje takšnih oblikovalnih pravic, glede katerih materialno pravo ne zahteva sodne intervencije, ampak zadostuje že izjava volje subjekta pravice, pravovarstvenega interesa za tožbo ni. V takšnem primeru manjka zato ena od procesnih predpostavk, kar ima za posledico nedopustnost sodne poti - nedovoljenost tožbe.

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, pri čemer sta se dogovorili, da bo tožena stranka kot kupec plačala kupnino v roku enega leta v rednih mesečnih obrokih. Tožeča stranka je temeljila tožbeni zahtevek na trditvi, da tožena stranka ni plačala še nobenega obroka, zaradi česar ji je poslala izjavo, da pogodbo razdira.

Po 1. odst. 546. člena ZOR lahko prodajalec razdre pogodbo o prodaji na obroke, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom. Ta določba je ena izmed tistih določb ZOR, ki upravičujejo subjekt pravice, v primeru kot je obravnavani torej prodajalca, da sam, brez sodne intervencije, z enostransko izjavo volje povzroči spremembo obstoječega pravnega stanja - v obravnavanem primeru prenehanje pravnega razmerja iz prodajne pogodbe. Z enostransko izjavo volje spremenjeno pravno stanje ima sicer lahko za posledico nastanek zahtevkov, ki bodo praviloma dajatveni, morda kdaj tudi ugotovitveni, kjer bo njihov imetnik prisiljen zahtevati intervencijo sodišče, če se stranki prvotnega pravnega razmerja glede posledic, izhajajočih iz njegove spremembe, ne bosta mogli sporazumeti. To pa subjektu prvotnega pravnega razmerja ne daje legitimacije za vložitev tožbe za spremembo pravnega razmerja, katerega je spremenil že s samo izjavo, torej za spremembo nečesa, česar ni več. Glede na navedeno zato tožeča stranka kot prodajalec nima pravovarstvenega interesa za tožbo z oblikovalnim zahtevkom, kot ga je postavila. To pa zato, ker je glede na dejansko podlago, na kateri temelji tožbeni zahtevek, rezultat, ki ga zahteva s tožbo, dosegla že s samo izjavo, da pogodbo razdira. Čim pa nima pravovarstvenega interesa, tožba ni dovoljena. Zato je pravnomočna odločitev pritožbenega sodišča o zavrženju tožbe pravilna tako materialnopravno kot tudi procesnopravno.