TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno

spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v obsegu 265.800,00 SIT

z zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter

posledično glede stroškov postopka, in se po spremembi sodba v celoti

glasi:

"1.Tožena stranka tožniku odškodnino v višini 265.800,00 SIT z

zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v

roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega

pravdnega postopka v znesku 78.961,80 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v roku 15

dni, pod izvršbo."

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 36.234,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (dne 4.5.2005) do plačila, v

15 dneh, pod izvršbo.

 

V zvezi z zatrjevanim primarnim strahom (to je strahom ob samem

škodnem dogodku, ko je oškodovančeva celovitost ogrožena) po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik

vozila pred zadetjem ni opazil, sodelavcu, ki je vozil pa je

popolnoma zaupal, in je bilo samo trčenje zanj presenečenje, ki pa ni

izvenelo v strahu, ki bi bil močan in dalj časa trajajoč, oziroma, ki

bi dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Izraza "šok" in

"psihična obremenjenost", na katera opozarja pritožnik, ko se

sklicuje na svoje trditve podane pri zaslišanju, sama po sebi niti še

ne ustrezata opredelitvi strahu, ki pomeni specifično čustvo - afekt,

ki povzroči telesne spremembe zaradi človekove zaskrbljenosti in

negotovosti v zvezi z neznanim. Za strah, po navedeni opredelitvi,

pa lahko sodišče prisodi odškodnino le, če je bil ta intenziven in je

trajal dalj časa, če pa je bil strah intenziven in kratkotrajen pa,

če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dalj časa porušeno.

Opisanemu pravnemu standardu ob nanizanih dejanskih ugotovitvah v

konkretnem primeru ni zadoščeno. V zvezi s sekundarnim strahom (to je

strahom, ki nastane v zvezi z negotovostjo za izzid zdravljenja, to

je zaskrbljenosti za svoje življenje, morebitne invalidne posledice

in druge oblike prizadetosti človekovega zdravja), je tožnik celo

izjavil, da strahu ni utrpel, zdravljenje je doživljal le kot moteč

dogodek, sicer pa je poudaril, da je ves čas zaupal v zdravniško

pomoč. Zavrnilna odločitev prvostopnega sodišča je torej v tem delu

pravilna.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za

odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vratna

hrbtenica malenkostno zavrta in nekoliko boleča pri vratu in nagibu

na levo stran, tožnika pa takšna funkcionalna posledica le neznatno

ovira pri nekaterih opravilih na delovnem mestu in športno

rekreativnih dejavnostih. Po ugotovitvah izvedenca se posledice

pojavijo v obliki lažjih bolečin pri naglih nekontroliranih obratih

glave in pri dolgotrajnem delu v prisilni drži ali dolgotrajnejših

hudih telesnih obremenitvah. Navedene telesne bolečine so bile

pravilno uvrščene v drugo - ustrezno odškodninsko postavko telesnih

bolečin in jih zato v okviru te odškodninske postavke ni mogoče več

upoštevati. Iz nanizanih in prav tako neizpodbijanih dejanskih

ugotovitev, katerih tožnik, ki je pri zaslišanju vse izvedenčeve

ugotovitve tudi potrdil, torej ne izhaja, da bi tožnik ne mogel več

opravljati kakšne življenjske dejavnosti oziroma da bi jo lahko

opravljal s povečanimi napori, kar bi šele ustrezalo pravnemu

standardu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je pravilno

zavrnjen tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka