TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi:

a) v 1. točki izreka v delu, s katerim je sodišče obdržalo v veljavi

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig

2000/02870, z dne 13.4.2000, v 1. točki izreka glede glavnice

1.875.415,37 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- 546.778,92 SIT od 15.9.1999 do plačila,

- 510.734,76 SIT od 9.11.1999 do plačila,

- 339.461,21 SIT od 7.12.1999 do plačila,

- 478.440,48 SIT od 9.1.2000 do plačila

in v 3. točki izreka sklepa o izvršbi

b) v 2. točki izreka

in se v tem delu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v

nerazveljavljenem delu potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

 

Prvostopno sodišče je s povzemanjem določb ZDDV zgolj pravilno

opredelilo, da sta obe pravdni stranki glede opravljenih storitev

zavezanki za plačilo DDV od opravljenih storitev. Glede na kogentnost

določb ZDDV na takšno obveznost pogodbeni stranki ne moreta posegati

z medsebojnim dogovorom. Vsekakor pa je v okviru pogodbene avtonomije

strank dogovor o višini obveznosti ene stranke za opravljeno storitev

nasprotne stranke. Vprašanje utemeljenosti tega dela tožbenega

zahtevka je torej potrebno obravnavati zgolj z vidika ali je tožeča

stranka toženi stranki pravilno zaračunala opravljeno storitev glede

na medsebojno pogodbo. Ker med pravdnima strankama niso sporni

zneski, ki jih je tožena stranka sporočila tožeči stranki kot podlago

za izstavitev računa, predstavlja preizkus pravilnosti izračunanih

zneskov tožeče stranke in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka

zgolj vprašanje pravilne razlage sklenjene pogodbe, kot vprašanje

uporabe materialnega prava.