TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega F. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, za stranko pa je nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A., s. p., B., dne 12. 02. 2010 v Ljubnem z V. S. kot predstavnikom družbe B. B., d. o. o. s sedežem C., sklenil aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2007, s katerim se je zavezal poravnavati svoje obveznosti za prevzeto blago po dogovorjenih prodajnih pogojih, nato pa v času od 16. 02. 2010 do 24. 02. 2010 na podlagi sklenjenega aneksa pri predstavnikih družbe B. B., d. o. o. naročal pijače in tobačne izdelke in ker so mu zaupali ter verjeli, da bo prevzeto blago plačal v skladu z dogovorjenimi plačilnimi pogoji, so mu na podlagi njegovih naročil v Zreče naročeno blago tudi dostavili ter mu zanj izdali račune, in sicer:

- dne 16. 02. 2010 račun št. 1275 v višini 976,63 EUR z valuto 23. 02. 2010

- dne 18. 02. 2010 račun št. 1368 v višini 83,14 EUR z valuto 04. 03. 2010 in

- dne 24. 02. 2010 račun št. 1538 v znesku 1.132,31 EUR z valuto 10. 03. 2010,

ki pa jih zatem niti v roku njihove zapadlosti niti kasneje ni poravnal, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je družbi B. B., d. o. o., Ljubno, s sedežem C., nastala premoženjska škoda v skupni višini 2.192,08 EUR, ki tudi ustreza višini pridobljene premoženjske koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se družbo B. B., d. o. o., C., z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Po določbah ZKP mora biti dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve). Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne) ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti.