TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Družba C., d. o. o., sama nosi svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zgrešeno je stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja samo, če dolžnik ločitvenim upnikom ne plačuje svojih obveznosti v delu, v katerem niso zavarovane. To bi pomenilo, da je taka domneva za primere, kakršen je obravnavani, predpisana dvakrat enako - po prvi in drugi alineji navedene zakonske določbe. Zamuda s plačevanjem obveznosti, za katere prisilna poravnava učinkuje (in take so obveznosti do ločitvenih upnikov, kolikor njihov znesek presega vrednost zavarovanja) namreč pomeni zamudo s plačilom obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave vsem upnikom nezavarovanih obveznosti, za katere učinkuje prisilna poravnava, in pomeni domnevo iz prve alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi bila taka domneva posebej predpisana za navadne, posebej pa za ločitvene upnike za tisti del obveznosti, v katerem ta ni zavarovana. Ravno nasprotno: v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je zelo jasno predpisano, da domneva trajnejše nelikvidnosti velja za zamudo s plačilom obveznosti ločitvenim upnikom. V povezavi z načelom enakosti upnikov iz 46. člena ZFPPIPP to pomeni vsem ločitvenim upnikom, tudi tistim, pri katerih vrednost zavarovanja ne dosega višine zneska zavarovane terjatve.