TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama tožeče stranke in drugo tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe

- delno spremeni v točki VII, 1. in delno 4. alineja, tako da se točke I do VI izreka v celoti na novo glasijo:

"I. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 8.225,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 do plačila.

II. Drugo tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo:

- od zneska 23.650,00 EUR od 10. 3. 2014 do 3. 7. 2014,

- od zneska 8.225,50 EUR od 4. 7. 2014 do 23. 3. 2015.

III. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 13.231,09 EUR .

IV. Drugo tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.981,65 EUR od 10. 3. 2014 do 23. 3. 2015.

V. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 2.981,65 EUR od 24. 3. 2015 do plačila.

VI. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo:

- od zneska 204,99 EUR od 18. 4. 2017 do plačila,

- od vsakokratnega mesečnega zneska 279,53 EUR, zapadlega v času od 18. 5. 2015 do 18. 4. 2017, od 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila."

- delno razveljavi v točki VII, delno 4. alineja za znesek 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2014 dalje in 6. alineja, točkah VIII in IX za stroške, ki jih je dolžna plačati drugo tožena stranka, ter točki X in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in drugo tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ v zvezi s 184. členom ZDR vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.

V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena ZVZD, poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %.