TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR, od 16. dne dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V 247. členu OZ je glede pogodbene kazni določeno, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Taka klasična pogodbena kazen je kot izraz avtonomije strank stvar dvostranskega dogovora med strankama v medsebojni pogodbi, skladno s prakso Vrhovnega sodišča tudi v pogodbi o zaposlitvi. Stranki se torej lahko dogovorita za to, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti ali zamude z izpolnitvijo obvezo plačilo pogodbene kazni in za njeno višino. Pri pogodbeni kazni iz 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa pa ne gre za ta pravni institut, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je to pogodbena kazen sui generis. Odločilna je pravna narava določb normativnega dela kolektivne pogodbe, ki zavezuje njene naslovnike na enak način kot zakon ali drug splošni pravni akt. Stranki pogodbe o zaposlitvi (delavec in delodajalec) nista isti kot so stranke kolektivne pogodbe (delodajalci oziroma delodajalske organizacije na eni strani in reprezentativni sindikati na drugi strani), zato ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za uporabo institutov OZ, ki se nanašajo na pogodbeno kazen kot institut obligacijskega prava, v predmetni zadevi.