TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem, a je državo zapustil in čez 5 dni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in ko je bil ponovno obravnavan na Nizozemskem, je tam že drugič prosil za mednarodno zaščito, nato pa je za mednarodno zaščito zaprosil še v Švici, v nobeni od omenjenih držav, kjer je bil obravnavan kot prosilec, pa ni počakal na rešitev prošnje, ampak jih je zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Po mnenju sodišča je po vsem navedenem tožena stranka utemeljeno sklepala, da bi tudi Slovenijo tožnik zapustil še pred odločitvijo pristojnega organa o njegovi prošnji.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da je v Republiko Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil, sodišče ugotavlja, da ta izjava sicer res govori v prid temu, da Slovenije ne bo zapustil, vendar pa številne druge okoliščine kažejo na izrazito begosumnost in sicer to, da je prvič prosil za azil na Nizozemskem in ni počakal na odločitev, da je potem zaprosil za azil v Nemčiji in prav tako ni počakal na odločitev, da je potem ponovno zaprosil za azil na Nizozemskem in zopet ni počakal na odločitev in da je nato zaprosil za azil še v Švici in tudi ni počakal na odločitev. To pa je toliko drugih okoliščin, da ne morejo odtehtati tega, da je tožnik rekel, da je v Slovenijo prišel z namenom, da bi tukaj zaprosil za azil.