TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 2. 2016 v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Odgovornost za kršitev, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, ima pravno naravo pogodbene odškodninske odgovornosti, zato se odgovornost tožene stranke za kršitev domneva, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je prišlo do kršitve zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

V konkretnem primeru je bila tožeča stranka glavni izvajalec in je samostojno organizirala gradnjo s podizvajalci. V podizvajalski Pogodbi sta stranki dogovorili pogodbeno kazen. Predmet tožbenega zahtevka je torej plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot podizvajalca. Vprašanje, ali je investitor od tožeče stranke kot glavnega izvajalca del zahteval plačilo pogodbene kazni, za obravnavano zadevo zato ni relevantna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

Stranki s pogodbo izrazita voljo z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravi, ki jih določita s sklenitvijo pogodbe (pogodbeno materialno pravo), zato sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti temveč po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na njegovo uporabo jasno in določno opredeljeno pravočasno sklicujejo, česar tožena stranka ni storila, saj se je na pogodbeno določilo o ničnosti prvič sklicevala šele v pritožbi, kar pa je prepozno.