TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna šesti toženi stranki povrniti 459.720,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh in pod izvršbo.

Ob nespornem dejstvu, da je do posegov v toplovodno in plinovodno omrežje prišlo na zemljiščih, ki niso tožničina last, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno odreklo njeno aktivno legitimacijo. Tožnica je na dražbi kupila premično in nepremično premoženje stečajne dolžnice, ne pa stečajne dolžnice same. Tožnica torej ni njena univerzalna, ampak singularna pravna naslednica. To pomeni, da je tožnica z nakupom na dražbi pridobila le tisto premoženje in pravice, ki so razvidni iz prodajne pogodbe.

Tožnica, ki ni univerzalna pravna naslednica stečajne dolžnice, se ne more uspešno sklicevati na pravice, ki naj bi jih stečajna dolžnica pridobila z vlaganji v izgradnjo in vzdrževanje toplovodnega in plinovodnega omrežja v preteklosti ter njeno udeležbo v zatrjevani družbeni pogodbi, ki naj bi imela za posledico nastanek solastnine na navedenem omrežju.

Ista stvar ne more biti hkrati sestavina in pritiklina, pač pa je lahko le eno ali drugo. Toplovodni in plinovodni vodi že pojmovno ne morejo biti pritiklina kotlovnice, ker je pritiklina premična stvar, namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. člen SPZ). S polaganjem oziroma vgraditvijo vodi postanejo sestavina nepremičnine, po kateri potekajo oziroma ji služijo (16. člen istega zakonika). Ker gre za neživo stvar, pri tem ni mogoče govoriti o organski spojenosti. Trditev o nedeljivosti toplovodnega in plinovodnega omrežja pa nasprotuje splošno znanemu dejstvu, da je posamezne vode mogoče z odpiranjem ali zapiranjem ventilov poljubno vključiti ali izključiti iz omrežja. V obravnavanem primeru je tako za poseg v posamezen toplovodni ali plinovodni vod zadoščalo soglasje lastnika zemljišča, po katerem je ta vod potekal.

Tožnica, ki je kot podlago za svoj primarni zahtevek navedla 42. člen ZTLR, bi morala dokazati, da jo toženke protipravno ovirajo pri izvrševanju njene lastninske pravice. Za sporne posege ob rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja so bila izdana vsa potrebna upravna dovoljenja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila namembnost tožničine kotlovnice tudi po končani rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja ohranjena in tudi obratovanje kotlovnice ni bilo onemogočeno. Tožnici sicer ni mogoče odrekati pravice do vključitve njene kotlovnice v rekonstruirano toplovodno in plinovodno omrežje, vendar ji tega niso dolžne zagotoviti toženke, ker niso posegle v njeno lastnino, sploh pa ne protipravno. Iz istega razloga ji tudi ne dolgujejo zahtevane odškodnine.

Rekonstrukcija toplovodnega in plinovodnega omrežja je bila splošno znano dejstvo, zato šesta toženka tožnice ni bila dolžna še posebej obveščati o posameznih posegih. Šesta toženka je bila kot najemnica res dolžna varovati tožničine interese, vendar jo je, upoštevaje drugi odstavek 577. člena ZOR, morala obvestiti le o nepričakovanih nevarnostih.