TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega A. A. razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepriča tam in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. S tem, ko je sodišče sprejelo sporazum o priznanju krivde, od katerega je obsojenec na glavni obravnavi odstopil, je bila napačno uporabljena 2. točka 450.č člena ZKP, kršena pa je bila tudi 4. alineja 29. člena URS.

Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma o priznanju krivde ni pogojena z višino predpisane kazni (ne gre torej za razlog iz 70. člena ZKP, na katerega sta odločitev oprli nižji sodišči), marveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde. Glede na to, da drugi odstavek 450.a člena ZKP izrecno določa, da mora biti obvezna obramba obdolžencu zagotovljena do pravnomočno končanega kazenskega postopka, bi moral imeti obsojenec zagovornika tudi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2018.