TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

Seštevek neplačanih plač ali nadomestil plače delavcev ter členitev neplačanih plač po posameznem delavcu niso so sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega. Njegovo bistvo je v povzročenem prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim pripadajo. To sta tudi pravica do plače in pravica do nadomestila plače, ki sta kršeni že ob neizplačilu ene plače ali nadomestila.

Ker so bili vsi delavci v sklenjenem časovnem obdobju prikrajšani na isti izvršitveni način, le da v različnem obsegu, je sodišče prve stopnje storilo prav, ko je obdolženčeva ravnanja za vse delavce skupaj opredelilo po tako imenovani kvalificirani obliki obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 in ne tako kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Nenazadnje tudi zato, ker nobeno od obdolženčevih ravnanj ni bilo neposredno uperjeno v pravice posameznega delavca, temveč v opustitev dolžnosti, ki jo je obdolženec imel kot direktor gospodarske družbe do vseh delavcev, in ki bi jo moral, ne glede na razliko v obsegu, vsem enako izpolniti.

V ostalem sodišče druge stopnje opozarja, da uvedba ali začetek stečajnega postopka zoper gospodarsko družba po sebi ni pogoj za storilčevo zavestno opustitev dolžnosti in da je lahko zavest ugotovljena tudi po drugih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje pri obdolženemu ugotovilo tako, da ni nobenega dvoma, da je vedel, kaj opušča, kaj bo to povzročilo in da je to konec koncev tudi hotel.