TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stališče pri katerem vztraja pritožba, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu in izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. S sklepom VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pa je Vrhovno sodišče RS navedeno stališče razdelalo tako, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, delavec lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo slednje stališče (ki je bilo tudi že upoštevano v praksi pritožbenega sodišča - istovrstna zadeva Pdp 673/2019 zoper isto toženo stranko) ter se pri tem ustrezno sklicevalo tudi na določbo o dopustnem predmetu poravnave iz 1050. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, ki glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi določa smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava.