TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 1.815,84 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Ker je sodišče druge stopnje spremenjeno dokazno presojo napravilo, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo (primerjaj določbi drugega in tretjega odstavka 347. ZPP, bi lahko revidentka to procesno pomanjkljivost izpodbijala v reviziji kot bistveno kršitev pravic pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vendar tega ni storila, tudi na te kršitve pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč je pri revizijskem preizkusu vezano izključno na razloge, ki so v reviziji substancirano navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Zato je vezano na tiste dejanske ugotovitve, ki jih je povzelo sodišče druge stopnje v razlogih v svojo spodnjo premiso sodniškega silogizma, na kateri je zgradilo zgornjo premiso – pravno oceno tako ugotovljenih dejstev.

V spornem primeru je vprašanje ali je mogoče opisana ravnanja in okoliščine šteti kot konkludentno pravno poslovno ravnanje, ali ne, delno pravno delno pa dejansko vprašanje. Obe sodišči sta torej morali odgovoriti predvsem na to, ali iz konkludentnih ravnanj izhaja jasno izražena volja pogodbenih strank, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja najemnega razmerja.