TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijanem zavrnilnem delu II./I. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila,

- v II./II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.020,46 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem izpodbijanem delu (tj. v znesku 431,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in v znesku 2.537,60 EUR od 8. 7. 2014 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 125,11 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravila in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi.

Tožeča stranka je pojasnila, da je vozilo ves čas uporabljal le direktor, ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam. Trdila je tudi, da si je vozilo (med popravilom) izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka kot pravna oseba nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne) odškodnine v razmerju do nje (ni namreč navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na uporabno vrednost vozila zanjo). Te trditve kažejo kvečjemu na to, da je nemožnost uporabe vozila vplivala le na položaj direktorja kot fizične osebe.